»Vidiš, dokler boš jedel z roza žlico, se ne boš kopal z nami v jezeru,« je družinski prijatelj govoril našemu Nejcu, medtem ko je lezel v hladno jezero, v katero so se podajali le najpogumnejši in najbolj odporni na mraz. Samo nasmehnila sem se tej njegovi pripombi, presenečena pravzaprav, da je opazil, da je malo prej naš sine jedel svojo sadno kašo z žlico, ki ima roza ročaj, na njem pa narisane ljubke miške. To je žlica, ki jo je podedoval od svoje sestre in je v enem od domačih predalov dolgih deset let čakala na novo lastnico ter na koncu dočakala lastnika. Žlica, od katere se nekako nisem mogla ločiti, čeprav je dolgo vse kazalo na to, da jo hranim zaman.
Ni bilo prvič, da se je nekdo obregnil ob to, da svojemu moškemu potomcu dajem v roke ali usta stvari roza barve, še celo moj s predsodki sicer neobremenjeni mož se je enkrat spotaknil ob to. Bilo je takrat, ko sem iz trgovine privlekla roza stekleničko za vodo in me je kar malo nejevoljen vprašal, kaj za vraga je zdaj to, od kdaj imajo fantje roza flaške. Pojasnila sem mu, da sem prehodila vse trgovine z otroško opremo v trgovskem središču in skušala najti modro, a je ni bilo nikjer, zato sem na koncu kupila tisto roza, ker je pri tako majhnem otroku tako in tako vseeno, kakšne barve stekleničko ima. Meni se namreč zdi veliko pomembnejše to, da dobro pije iz nje in da se ne poliva.
Resda potem ni več komentiral moje izbire barv, a je vsakič, ko sem tamalemu ponudila tisto roza stekleničko, privzdignil obrv in s tem povedal več, kot lahko pove tisoč besed. Tudi naši znanci so se množično čudili, da smo našega fanta osrečili z roza stekleničko, le naš junak na to ni rekel nič, ker mu je za zdaj še vseeno za te reči.
Najprej so vse te opazke tudi mene puščale neprizadeto, a ko so me z njimi bombardirali dan za dnem, in to na različnih koncih, sem počasi tudi sama postala dojemljiva za to, kaj velevajo nepisana pravila. To, namreč, da je roza barva za punčke, medtem ko naj bi bili fantki, ki naj bi nekoč zrasli v prave dedce, obkroženi z modro. Nekaj časa sem še razlagala vsem po vrsti, da je takšna delitev že zdavnaj preživela, potem pa se mi ni dalo več in sem nekega dne kapitulirala ter našemu fantu kupila povsem enak model stekleničke, kot ga že ima, le da je ta svetlo moder. Po tej menjavi njegove stekleničke ne opazi nihče več. Kot vse kaže, zdaj zadovoljivo plavamo s tokom.
Zanimivo je, da se je ob tisto roza flaško obregnilo največ moških in da so se, medtem ko so mi razlagali, kaj je prav in kaj ne, prav neumno hahljali. Češ, saj bo fant čisto pomehkužen, če ga boste obravnavali kot kakšno punčko. Eden je celo namignil na to, da bomo s takim ravnanjem na koncu še vzgojili geja, kot da bi lahko bile barve res vzrok za to, kaj bo nekoč nastalo iz nas, in kot da bi bilo to, kako smo spolno usmerjeni, sploh pomembno.
Takrat ko je izustil tisto svojo opazko, sem najprej mislila, da se šali, čeprav ga že dolgo poznam in vem, da večina tistega, kar pove, zelo drži, a jo je potem še ponovil, da bi jaz, ženska neumna, ki svojemu težko pričakovanemu in prigaranemu sinu dajem roza flaško, le dojela, kakšno dolgoročno škodo mu lahko povzročim s svojim početjem.
Kakor že nekajkrat pred tem najbolj banalnim incidentom sem tudi tokrat molčala kot grob. Kako naj namreč človeku s tako ozkim zornim kotom razložim, da se mi res ne da ukvarjati z delitvijo na roza in modre, še posebno pri tako majhnih otrocih, kot je naš fant, ne.
Prijatelji in znanci mi pripovedujejo, da se malce starejši otroci sami in brez prišepetavanja odločajo za barve v skladu z nepisanimi pravili – fantki za modro in deklice za roza – in to pojasnjujejo s tem, da imamo to delitev pač nekje v sebi ter drugih sploh ne potrebujemo za to, da nas opominjajo nanjo. Kot bi se nekakšna lobotomija prenašala iz roda v rod. Mogoče bi celo lahko verjela, da ti roza in modri predsodki res tičijo nekje globoko v nas, pravzaprav je moja hči živ dokaz za to, da je to žal res. Odkar se namreč lahko odloča sama, je roza njen favorit, čeprav bi jaz raje umrla, kot da bi nase dela kaj v tej barvi. Doma torej ni dobila nasveta, kaj je prav in kaj ne, pa kljub temu ve, kakšni so aktualni barvni trendi. Me pa prav zanima, kaj bo nekega dne na to porekel naš princ, ki od vseh svojih žog najbolj obožuje prav tisto roza. Hanino. Žensko. Menda čisto nič moško.

Vir: Jana
Značke: barve, lobotomija, roza, modra