»Saj ji bom dala čas,« mi je zatrdila hči, ko sem jo obvestila, da bomo dobili obisk. Sploh mi ni bilo treba začeti kokodajsati o tem, da ne sme takoj planiti na deklico, ki prihaja k nam, da jo mora pustiti pri miru vsaj tako dolgo, da se bo razgledala naokrog in navadila novih ljudi, ker je bila lani, ko smo se nazadnje videli, še čisto majhen deklič in nas je zato zagotovo že pozabila.
Ko se je deklica z mamo prikazala na vratih, se je naša hotela takoj zakaditi v njo, a je bil dovolj že pogled, da se je umaknila nazaj in rekla zgolj dober dan. Kakšnih petnajst minut ji je uspelo držati to varnostno razdaljo, potem pa ji ni zneslo več in je malo gostjo odvlekla v svojo sobo, da ji pokaže vse, kar ima. »Taka pač je,« je komentiral moj mož, ko sem bentila čez to njeno pretirano družabnost, ki ji je ena od strokovnjakinj, s katero smo v preteklosti prišli v stik, rekla lepljivost in se takrat nisem čisto nič strinjala z njo, danes pa mislim, da je imela ženska kar prav. Naša se namreč res z osupljivo hitrostjo nalepi na nove ljudi, v sekundi pozabi na svoje starše in brata ter se dela, kot da nas ni, in jo je tako rekoč nemogoče vljudno in brez zapletov spraviti stran od novih znancev. Nekateri sicer trdijo, da se jim to ne zdi nič hudega, da je punca pač prijazna in ljubka, a se mi nekako zdi, da vsem odleže, ko našo pretirano družabno hčer uspemo spraviti na varno razdaljo.
S Hano se zelo veliko pogovarjava o tem, da je treba ljudem dati čas. Da se navadijo nate in si ustvarijo neki splošen vtis o tem, s kom imajo opravka. Da ne smeš planiti nanje tisti hip, ko se pojavijo pred teboj, in jih odvleči v svoj svet. Da bodo v primeru, ko jim boš dal dovolj časa, da se privadijo nate, sami prišli k tebi.
Nikakor ne more razumeti, kaj je tako strašnega v tem, če si prijazen z ljudmi, če jim pokažeš, da si vesel, da so prišli ali pa da si jih srečal, če jim v prvi minuti razgališ vse svoje življenje, jih objameš in jim po možnosti podariš darilo, ki si ga nekaj dni pred tem dobil v dar. Ne morem ji dopovedati, da večina ljudi pač ne reagira tako kot ona in jih zato to njeno naravno in iskreno zanimanje za sočloveka zmede. Da ljudje namesto da bi prišli k njej, bežijo stran.
Zase že vem, da ravnam natanko tako, da bolj, ko ljudje silijo vame in se trudijo, da bi mi ustregli, bolj se umikam proč in se potem seveda vrtimo v začaranem krogu. Jaz se zapiram, oni pa skušajo za vsako ceno prodreti skozi lupino.
Kadar s svojo hčerko govorim o tej zanjo tako zelo zoprni temi, ji za ilustracijo pod nos vržem film, ki govori točno o tem: da lahko s čisto navadno potrpežljivostjo, s tem, da ljudem in živalim daš čas ter samo čakaš, da se sami začnejo zanimati zate, odpreš vsaka, še tako trdno zaprta vrata. Šepetati konjem z Robertom Redfordom v glavni vlogi je krasen film, ki sem ga gotovo gledala že trikrat, pa bi ga jutri z velikim veseljem spet. V njem namreč Redford igra možakarja, Toma Bookerja, ki ima to sposobnost, da lahko pozdravi preplašene in poškodovane konje. Na drugem koncu Amerike živi deklica Grace, ki je s svojim konjem Pilgrimom doživela hudo nesrečo, ta je zaznamovala oba, konja in njo. Videti je, da bo Pilgrima treba usmrtiti, ker ga ni več mogoče krotiti, in prav tako zdi se, da tudi nekoč veselo dekle nikoli ne bo več to, kar je bilo.
Dekličina mama se noče vdati v usodo, prepričana je, da bo njena hči ozdravela takrat, ko bo ozdravel njen konj, zato oba, konja in hčer, odpelje na drugi konec države, da bi jima čudežni šepetalec konjem vrnil voljo do življenja.
Pričakuje, da bo moški uporabil ne vem kakšne zapletene metode, da bo njeno hčer in njenega konja spet spravil v red, na koncu pa presenečena ugotovi, da ne dela drugega kakor to, da konja pušča na travniku, da je lepo sam s seboj. Nič ne dreza vanj in tudi pričakuje ne nič, zgolj pusti ga, da dela to, kar želi – prosto teka naokoli. A ga ima kljub temu ves čas na očeh, proučuje ga in se uči o njem. Predvsem pa čaka. Čaka na to, da bo konj sam prišel k njemu.
In tako kot bi se zgodilo moji hčeri, da bi bili namreč ljudje nori nanjo, ker je tako krasno dekle, če bi le kdaj poslušala moj nasvet, tudi Redfordu konj nekega lepega dne sam da znak, da je pripravljen na sodelovanje. Brez besed mu sporoči, da je bilo pametno, da je pustil času čas.

Vir: Jana
Značke: čas, konj, Robert Redford, Šepetati konjem