269. Hanina učna ura: Zakaj si je treba stvari najprej urediti v glavi
13. avg, 2014 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos»Kje hudiča hodi tako dolgo,« sem si mrmrala, »rekel je, da bo ob pol petih že doma.« Ura je bila tri minute čez pol peto. Pet minut čez pol peto sem bila že sitna, še pet minut kasneje nataknjena kot osa. Če mi je obljubil, da bo prišel točno, naj izpolni obljubo, sem v sebi pestovala slabo voljo. Pa četudi ga od nas loči kakšnih petinosemdeset kilometrov, vožnja skozi turistični kraj, v katerem je skoraj vedno gneča, in še kakšna druga nepredvidljivost na cesti.
Ko je petnajst minut do petih stopil skozi vrata, sem mu rekla samo: »Toliko o zgodnjem prihodu domov.« Kar vsulo se je iz mene, čeprav sem si ves čas govorila, da ga moram razumeti, ker vse pač ni odvisno od njega in mu lahko kaj nepredvidenega mimogrede sesuje še tako lepo pripravljen načrt. Vendar bi lahko pri načrtovanju računal na vse te moteče faktorje, mi je govoril neki notranji razdraženi glas, ker če bi hitel na sestanek in ne domov, bi zagotovo odrinil na pot kakšno minuto prej.
»Lepa dobrodošlica,« je na tisti moj edini nataknjeni stavek rekel moj mož in potem dodal, da v takih okoliščinah človek res z veseljem pride domov. Pri tem je bil videti tako poklapan, da se mi je kar malo zasmilil. Vedela sem, da je utrujen tudi on, a bil je vsaj med ljudmi, medtem ko sem jaz že ves mesec tičala na sicer sanjski lokaciji v družbi najinih dveh otrok in s kopico dela za službo. Naravnost hlepela sem po tem, da se vsaj za eno uro izgubim v gozd, da si prečistim misli in duha ter se spravim v red. In vsaka minuta, ki me je ločila od tega pobega, se mi je zdela dolga kot cel dan.
Podobno zgodbo sva enkrat že doživela. Pred skoraj dvanajstimi leti, ko je bila Hana še dojenček in moj mož prav tako nikoli ni prišel dovolj zgodaj domov. Tudi takrat sem mu vsako zamujeno minuto z največjim veseljem vrgla pod nos in tudi takrat je vdan v usodo zmeraj počakal, da me je minila slaba volja in mi je lahko vsaj razložil, kaj mu je tako usodno prekrižalo pot.
Ker je bil moj mož po enem mesecu vsakodnevne vožnje v prestolnico v obraz že skorajda zelen, sva se odločila, da bo eno noč v tednu prespal v Ljubljani, da si nabere moči. Ena ura vožnje v vsako smer, in to vsak dan, se bo marsikomu sicer zdela mačji kašelj in bo rekel, da se nekateri tako daleč vozijo v službo vse življenje. Da to ni nič tako zelo posebnega, je seveda zelo res, a najbrž ti ljudje po tem, ko stopijo skozi domača vrata, ne dobijo v naročje jokajočega dojenčka in jih zdolgočasena najstnica ne napade s spiskom stvari, ki bi jih rada počela s svojim očetom tako rekoč isti hip.
»Pa boš zmogla biti dva dni sama?« me je zaskrbljeno vprašal mož, ko je napočil prvi tak »blok dan«. »Seveda,« sem samozavestno zatrdila, pa mi ni čisto verjel, je pripomnil na to, da ne ve, kako bom lahko dva dni sama z otrokoma in psom, če mu drugače zatežim že tri minute čez pol peto. Da bom to pot vedela, da se moram zanesti nase, in to od jutra do noči, ter da zato ne bom nič pogledovala na uro, ampak se bom pač prepustila toku dogodkov, sem mu razložila.
In res se tisti dan, ko sem bila sama gospodarica scene, nisem niti enkrat zasmilila sama sebi, niti enkrat nisem pogledala na uro, kdaj bo napočil čas za spanje, ko bom imela vsaj eno dvajsetmesečno skrb manj. Kar lepo sem se potrudila, da smo se imeli lepo in da je vse teklo gladko.
Seveda nisem v teh dneh, ko sem sama poskrbela za podmladek, ugotovila nič presenetljivega, kaj takega, na primer, česar ne bi pred mano ugotovile že vse tiste ženske, ki se morajo zanesti nase čisto vsak dan. Pogovarjala sem se z ženami profesionalnih športnikov, ki so tako rekoč kar naprej okrog, in so mi povedale, da to, da moških ni, pravzaprav sploh ni problem. Da je veliko huje takrat, ko so, ampak jih v bistvu ni. Da takrat po tihem računajo na njihovo pomoč, ker se dedcem zdi, da jim bo mogoče vseeno uspelo priti pravočasno domov in bodo lahko podprli kakšen vogal domače hiše, potem pa nekaj poseže vmes in jih zato ni ter ostanejo same z dolgim nosom. Če vedo, da lahko računajo le nase, je v bistvu še najlažje.
In za to gre pri vsej tej zadevi, se mi zdi: da si moraš stvari najprej urediti v glavi, ozavestiti, da moraš vse izpeljati sam, pa lahko brez joka in stoka narediš tako rekoč vse. Tudi preživiš brez dedca.
Vir: Jana
Značke: pomoč, zamuda, dojenček, služba