Čeprav se mi je doma zdelo, da moja hči ni več deklica, ampak že dekle, se mi je takrat, ko sem jo vso bledolično opazovala na postaji, zdelo, da v beli svet vseeno še ne gre dekle, temveč moj nebogljeni deklič. Nervozno je vrtela v rokah jakno ter pogledovala naokoli in mislila sem, da pač išče kak znan obraz.
Ko so zapovedali, da morajo vsi taborniki na avtobus, me je poljubila na lice, rekla, da me že pogreša, in mi izginila izpred oči. Stala sem z Nejcem v rokah in ji mahala v slovo in ona mi je radostno mahala nazaj, vidno željna novih dogodivščin. Mislim, da se je pri svojih enajstih letih in pol že osmič odpravljala na tabor.
Nisem si mogla kaj, da pred odhodom ne bi govorila z njeno vodnico in ji poročala o tem, v kakšnem stanju je te mesece naš deklič. Mladenka je rekla, da ji je vse jasno, pa ne vem, ali ji je bilo res. Ampak sem se odločila, da se ne bom obremenjevala preveč, še posebej zato ne, ker je v taboru tudi dober družinski prijatelj, gospod zrelih let, ki pozna mojo hčer že od rojstva in zato ve, da mala potrebuje nadzor.
Potem ko sem Nejca oddala v varstvo, sem si privoščila nekaj sproščenih ur – ne zgodi se namreč pogosto, da se lahko rešim obeh otrok. Malo sem tavala po trgovinah, popila kavico in ko sem prišla domov, sem pri prijateljici preverila, ali so naši taborniki srečno prispeli na cilj.
»A veš, da se je Hana že zaljubila,« mi je rekla skorajda v pozdrav in sem se ob tej novici sicer nasmejala, čeprav mi ni bilo čisto prav. Od odhoda na tabor do te novice je namreč minilo natančno štiri ure in pol. In moja hči je imela vmes toliko časa in priložnosti, da se je uspela zaljubiti.
»Nič ne skrbi,« me je potolažila prijateljica, so že govorili s fantom, da bo znal sprejeti te njene izlive ljubezni.« Prav zasmilil se mi je ubogi fant, ki ga je doletela čast, da je moja hči vrgla oko nanj. Vem namreč, da pri izkazovanju pozornosti ne pozna omejitev. Še posebej takrat ne, ko ve, da sem daleč proč.
Moram reči, da se pri ocenjevanju tovrstnih dogodivščin majčkeno razlikujem od večine in se mi tisti, ki postane objekt poželenja, smili. Mogoče tudi zato, ker sem nekoč bila v tej vlogi oboževane. In zato nikakor ne pristajam na to, da mora ta fant, ki ga je moja hči sklenila oboževati, sprejemati in tolerirati vse finte, ki se porodijo v njeni glavi. Ta moja krasna punca namreč ne more in ne more dojeti, da ni edina na svetu in da je pomembno tudi to, kaj si o njenih idejah mislijo drugi. Čeprav, ona se lahko vsaj izgovarja na downov sindrom, mnogi drugi se ne morejo, pa se mi zdi, da si tega čisto nič ne jemljejo k srcu.
O tem, da si pač ne izbereš fanta, ki ti je všeč, in mu nato začneš to razlagati na vsakem koraku, sva s Hano govorili vsaj že kakšnih stokrat. Skušala sem ji razložiti, da se to ne dela tako, ji dajala nasvete, kako greš mimo fanta in samo na hitro pogledaš v njegovo smer, potem pa se delaš, kot da ga ni, pa je vsak moj predlog označila za beden. »Se mi bodo smejali, če bom delala tako,« mi je rekla. In nesrečnemu izbrancu veselo težila naprej.
Zanimivo je, da tega nikoli ne počne, ko sem zraven, takrat takšne kozlarije očitno zgolj pestuje v svoji glavi. Ve, da se ne bi dobro končalo. Zato pa prvo sekundo, ko se reši svoje pikolovske mame, očitno nadomesti vse tisto, za kar se je prikrajšala, ko je igrala pridno hčer. To njeno obnašanje me sicer spravlja v smeh, ker je tako zelo človeško, čeprav bi se po drugi strani najraje razpočila od jeze.
V tem konkretnem taborniškem primeru sem prijateljici naročila, naj o tem, kaj se lahko počne in kaj ne, govorijo tudi z mojo hčerko. Naj ji še oni razložijo, da ji bo fant ušel, pa četudi bi nekje v nekem mini mini kotičku srca morda čutil kakšno simpatijo do nje. Da ga bo s tem, ko je tako navalila nanj, pregnala. »Ne skrbi,« mi je rekla, »na koncu bo vse lepo in prav.«
Kmalu po tem pogovoru sem se spravila k pisanju. Najbrž zato, da bi na ta način izprašala samo sebe, zakaj se mi to, da moja hči skuša omrežiti nekega fanta, zdi tako zelo grozno. Mislim, da ravnam tako zato, ker sem prepričana, da se moramo vsi držati nekih norm, tudi tisti s posebnimi potrebami. To, da imaš downov sindrom, ti še ne daje pravice, da počneš, kar ti v nekem trenutku pride na misel. Do neke mere moramo biti vzgojeni vsi. Tudi moja hči.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, taborniki, simpatija, ljubezen