Upala sem, da ju ne bo opazila, ker se mi ni dalo razlagati, zakaj odrasel moški in pes sedita na kartonasti podlagi na tleh najbolj oblegane ulice v središču Ljubljane. Pa je moja hči seveda vse preveč radovedna in ju je ugledala skoraj isti hip, ko sva s Prešernovega trga prikorakali na Čopovo. »Mami, kaj pa delata?« me je vprašala in sem ji razložila, da prosita ljudi, naj jima dajo kaj denarja, ker sta lačna in brez doma – to je namreč pisalo na kartonu, ki ga je mladenič držal v rokah. »Ubogi kuža,« je komentirala moja hči, »dajva jima nekaj denarja.«
Poučila sem jo, da ne moreva obdarovati kar vsakega, ki sede na pločnik in prosi za denar, in jo vlekla naprej, pa se ni dala in mi ni preostalo nič drugega kot to, da sem segla v denarnico po nekaj drobiža. Mladenič se je zazrl najprej v Hano, potem pa še vame, zdelo se mi je, da je skušal vzpostaviti očesni stik, a bi težko rekla, kaj mu je pisalo v očeh, ker sem hitro umaknila pogled in se v družbi hčerke urno odpravila naprej. Hana je še nekaj časa govorila o tem, kako žalostno je, da kuža nima dovolj hrane, in kako lepo, da mu je nekdo kupil konzervo. V tisti svoji otroški vnemi ni niti enkrat omenila fanta, zaradi katerega je bil ta pes pravzaprav tam.
Priznam, da sem mladeniča videla že nekajkrat pred tem srečanjem, a sem šla vedno naprej, ne da bi se vsaj ozrla v njegovo smer. Skoraj vedno sem se delala, da sem hudo zaposlena s telefonom, ker mi je bilo mučno gledati ta prizor. In če povem po pravici, se mi je skorajda bolj kot fant smilil pes. Pravzaprav fanta še zdaj, ko sem doživela tako rekoč bližnje srečanje z njim, ne bi znala opisati, bi pa kot iz topa izstrelila, da je bil kuža majhen in rjav in si je s tačko prav žalostno podpiral drobceno glavo.
Ko sem o tem dogodku govorila z dobro znanko, se je pokazalo, da je tudi njej padel v oči. Pes, seveda, ne njegov lastnik. Prav zanimivo, kako sva obe brez težav prezrli človeško bitje.
Da sem sploh začela razmišljati o tem, kakšni smo ljudje drug do drugega in kako meni nič tebi nič gremo naprej, ne da bi nas ganila stiska sočloveka, medtem ko nas ob pogledu na lačno žival začne zdelovati sočutje, je vzrok knjiga, ki sem jo prebrala tako rekoč na mah. Šele ko sem odložila Potepuškega mačka Boba, ki nam, ljudem, ki znamo gledati skozi druge ljudi, govori o tem, kaj ob tem čutijo prezrti, sem se začela zavedati, kako boleče je za nekoga moje početje.
V knjigi, ki mi je dala misliti, londonski poulični glasbenik James Bowen piše o tem, kako je našel potepuškega mačka in ga vzel za svojega, čeprav je kot narkoman v procesu zdravljenja komaj zmogel skrbeti zase. Pustimo ob robu to, da mu je maček pomagal okrevati, pa da mu je dejstvo, da je odgovoren za drugo živo bitje, dalo moč, da je drogam dokončno rekel ne, mene se je še bolj dotaknil tisti del, v katerem Bowen piše, kako so ga zaradi Boba ljudje končno videli, potem ko so leta in leta gledali skozenj. Saj so mu v pripravljeno košaro vrgli kakšen funt, a nikoli ni nihče poskušal spregovoriti z njim ali kako drugače pokazati, da mu je mar zanj. Leta in leta je bil neviden, čeprav je bil ves čas tam, na enem od londonskih uličnih vogalov in ni tako kot ta naš fant počel ničesar, ampak je igral kitaro in si tako skušal zaslužiti za kruh.
Debelušni Bob z oranžno dlako je v njegovo življenje pripeljal ljudi. Ko so se ustavljali in občudovali Boba, so čisto nehote kakšno rekli tudi z njegovim lastnikom in potem ko so enkrat govorili z njim, zanje nič več ni bil le neki potepuh, ki se po potika po ulicah, namesto bi hodil v službo. Šele maček jih je pripravil do tega, da so v njem videli človeško bitje, da so ga povprašali po tem, kaj ga je sploh pripeljalo tja, na ulice velemesta.
Ko je Bob nekoč zbolel in ni mogel nastopiti s svojim lastnikom, je ta čez noč spet postal nihče. Nevidni. Nevreden pogleda in besede. Človek, skozi katerega gre pogled.
Ja, tudi taki smo ljudje. Vse prevečkrat brez težav pogledamo skozi človeka.

Vir: Jana
Značke: Potepuški maček Bob, James Bowen, Prešernov trg, Čopova