»Kaj pa naj delam brez iPada?« me je razočarano vprašala hči, potem ko je končno dojela, da mislim zares, ko ji že najmanj desetič pravim, da mora ugasniti butasto elektronsko napravo in se vrniti v tuzemsko življenje. »Pa zakaj mi ne dovoliš, da bi gledala?« je še zadnjič poskusila uveljaviti svoj prav in sem ji ponovno razložila, da se z buljenjem v ekran ne bo naučila čisto nič koristnega.
Poklapano je stala sredi sobe, ne da bi dobro vedela, kaj bi sama s seboj, in čeprav sem ležala na kavču, ker mi je bilo že od jutra slabo, me je imelo, da bi vstala in ji pomagala najti kakšno zabavo. Pa sem bila na srečo prešibka za to, tisti hip mi je bilo prav vseeno, kaj bo sama s sabo, samo da sem imela mir in da me ni ob slabosti najedala še slaba vest, ker moj otrok zaradi mojega poležavanja bulji v ekran.
Izginila je v svojo sobo in sem še nekajkrat za vsak slučaj zavpila za njo, da ji resnično ne dovolim nobene elektronske naprave več, pa je zatulila nazaj, naj ji dam že enkrat mir. Odločila sem se, da se ne bom več obremenjevala z njo, ker tudi nisem imela moči za to, lepo sem se namestila na kavču in zaprla oči. Bila sem tik pred tem, da zaspim, ko se je prikazala v dnevni sobi in tovorila s seboj celo goro cunj. Da je pripravila predstavo zame, me je obvestila.
Začela je obešati na drog tiste roza kose blaga, iz katerih si s puncami običajno delajo plesne kostume. Ko je končala, je izvedla čisto pravo baletno-gimnastično prestavo. »Grem lahko zdaj igrat igrice?« je vprašala po koncu in sem ji seveda rekla, da ne pride v poštev. S povešenim nosom se je pobrala nazaj v svojo sobo in se lotila izdelave slike. Potem je reševala neke naloge, ki jih je izbrskala kdo ve kje, nato pa je na srečo ponjo prišel mož in jo odpeljal s seboj.
Tisti trenutek, ko ji odvzamemo možnost buljenja v ekran, se zna naša hči torej zelo dobro zaposliti in včasih se mi zdi, da je na koncu prepovedi še celo vesela. Kot bi potrebovala nekoga, da pritisne na tipko stop in s tem aktivira njene možgane. Kajti potem, ko bulji v ekran in gleda tisto svoje kuhanje, ličenje in ne vem kaj še vse, je nekaj časa povsem neodzivna. Kot da se še ne bi preklopila nazaj v resničen svet.
Da sploh nisem edina, ki sem ugotovila, da je prepoved včasih najboljši motivator, sem se prepričala zadnjič, ko sem obsedela v družbi petih mam in so začele razpravljati o tem, kako njihovi otroci cele dneve preživljajo v svojih sobah, igrajo igrice ali pa gledajo kakšno bedasto star. Da jih še vprašati ne smejo, kaj jih tako zelo zaposluje, so se pritoževale, in seveda se mi to ni zdelo prav, vendar na glas nisem rekla nič.
»Potem pa sem imela lepega dne tega dovolj,« je rekla ena od njih, »in sem mu zablokirala presneto reč.« Neskončno posedanje pred računalnikom je rešila tako, da zdaj naprava dela natančno štiri ure na dan, nato pa se sama ugasne brez opozorila.
Mladi mož, ki ga je doletela omejitev, je bil najprej čisto iz sebe, potem pa je po kakšnem tednu še celo sam ugotovil, da vse skupaj sploh ni tako zelo slabo. Zdaj namreč natančno ve, koliko časa lahko prebije pred računalnikom, in se zato s starši ne prepira več. In tisti čas, ki mu ostane, menda zelo ustvarjalno porabi za druge reči.
O vsem tem sem govorila oni dan s prijateljico, katere šibka točka ni računalnik, temveč telefon. Kar naprej nekaj preverja na njem, bere sporočila na Facebooku in drugih omrežjih, za katera jaz komaj vem, da obstajajo, in je zaradi tega včasih v družbi prisotna le s telesom. »Pa veš, da je to res. Če ti vzamejo povezavo s svetom, lahko čisto mirno živiš naprej,« mi je razložila, potem ko se je vrnila z letovanja na neki barki. Sprva se ji je zdelo to, da ni omrežja, ena bolj groznih reči, potem pa je končno dojela, da tako pač je, in se je obrnila vase. Pa proti prijateljem tudi in se je imela na koncu čisto fajn. »Veš, da sem razmišljala celo o tem, da bi si tudi v Ljubljani odklopila stalno telefonsko povezavo s spletom,« mi je rekla in pri tem z enim očesom škilila na telefon.

Vir: Jana
Značke: Telefon, Facebook, iPad, dolgčas