Vstala sem ob pol sedmih, da bi pripravila še zadnje stvari za Hanin odhod. In ker sem zelo hitro končala, mi je ostalo še ravno toliko časa, da sem lahko še malo brala. Uživala sem v jutranji tišini, ki je ni motil Nejčkov jok, pa tudi Hanino pritoževanje ne. Bilo je eno tako krasno jutro, ki je obetalo še lepši dan. Moja hči naj bi namreč šla za teden dni na morje. Komaj sem jo spravila v skupino, ker tako starih punc ne sprejemajo več, a sem se le uspela dogovoriti, da so jo sprejeli.
Ravno sem brala tretji članek v svoji priljubljeni reviji, ko se mi je zazdelo, da slišim besedico mami, pa sem si rekla, da sem očitno že tako obremenjena z otroki, da jih slišim tudi takrat, ko spijo. Poglobila sem se nazaj v prispevek, ko je ta mami postal nekoliko glasnejši in sem dojela, da gre zares. Da je eden od otrok buden. Glas je prihajal iz Hanine sobe in sem se napotila tja ter našla svojo hčer s prav kislim obrazom. „Boli me glava,“ je rekla in sem jo potolažila, da je zmeraj tako, preden gre kam na počitnice. „Očitno te zdeluje trema,“ sem ji prigovarjala, pa me je obvestila, da ni samo to, da jo boli tudi trebuh. „Si prepričana?“ še kar nisem mogla dojeti neprijetne resnice, pa mi je zatrdila, da je zelo zelo res.
Obrnila sem se na peti in šla do moža ter mu povedala novico. „Po moje je mala bolna,“ sem mu rekla, pa mi je odgovoril, da to ne more biti res, ker je bila še zvečer zdrava kot dren. „Daj ji malo sirupa, pa bo,“ mi je svetoval in sem ga šla iskat.
Prikorakala sem nazaj v Hanino sobo in ko sem se tako sklanjala proti njej, da bi preverila, ali ima vročino, se je iz njenih ust nenadoma ulil slap. „Mogoče si včeraj pojedla kaj takega,“ sem jo tolažila, saj jo tovrstni dogodki popolnoma spravijo s tira in odreagira nanje kot kakšen majhen otrok. Nemočna se je ulegla nazaj, jaz pa sem se lotila menjavanja posteljnine in brisanja umazanih tal. Nisem še dobro na novo postlala postelje, ko je moja Hana udarila drugič. Tudi to pot po posteljnini. „Nič hudega ni, če bruhaš,“ sem ji prigovarjala in ji skušala dopovedati, da je treba bruhati v pripravljeno vedro, če že ne more priteči do stranišča. Ni in ni ji šlo, vsakič, ko se je iz nje usul plaz, je šlo vse po posteljnini. Mislim, da sem jo preoblekla kakšnih sedemkrat.
Odhod na morje odpade, sem telefonirala prijateljici, ki naj bi gostila mojo hčer, in ko sem ji govorila vse to, sem se sama sebi zasmilila v dno duše. Kako je lahko življenje tako krivično, da mi mimogrede vzame še tisti en ustrani teden dni, ko bi si lahko napolnila že kar precej prazne baterije. To ni pravično, da mi bodo odpadle vse kavice z ljudmi, za katere nikoli nimam časa in na katere čakam že sto let.
Čez kakšno uro sem se že umirila, ker druge možnosti tako in tako ni bilo. Mala je bila očitno bolna in tu se ni dalo narediti čisto nič. Lahko sem samo sprejela to, kar mi je namenilo življenje in skušala tudi iz te situacije potegniti največ. Dopoldne me je zaposlovalo menjavanje posteljnine, popoldne je moja bolehna hči želela, da ji polagam obkladke na trebuh, roke, noge in vrat.
„A veš, da sem tisti trenutek, ko se je izkazalo, da bo Hana ostala doma, najprej pomislila nase, na to, kakšno smolo imam, da ne morem dočakati počitka,“ sem zvečer na smrt utrujena priznala možu. In res sem se tiste prve jutranje minute, ko se je izkazalo, da s Haninim odhodom na počitnice ne bo nič, počutila kot ogoljufan otrok. Seveda sem potem, ko sem dojela, da tako pač je in da ne bo nič bolje, če bom slabe volje, pomislila tudi na to, kakšno smolo imam moja hči, ki se je tega letovanja strašno veselila, a priznam, da je morala počakati, da je prišla na vrsto za pomilovanje.
„Si pa faca, da to poveš na glas,“ mi je oni dan rekla dobra znanka, ko sem ji razlagala vse to in je bila naša hči hvala bogu že na morju, saj je bruhanje tako naglo, kot se je bilo pojavilo, tudi izginilo. „Tako sem pač čutila,“ sem ji priznala, „in ni me sram povedati na glas, da imam tudi jaz svoje potrebe, želje in pričakovanja.“ Mogoče se starši celo premalokrat zavedamo, da imamo tudi mi pravico do tega, da se kdaj pa kdaj postavimo na prvo mesto. Da se za kakšno minuto ali pa uro čisto spontano malce zasmilimo sami sebi in potem mirno živimo naprej.

Vir: Jana
Značke: počitnice, bruhanje, pomilovanje