Zadnjič se mi je po dolgem času spet zgodilo, da sem točila solze zaradi svoje hčere. Obiskale so me povsem nenapovedano in ker je bila v dvorani tema, sem jim pustila prosto pot. Kar tekle so mi po licih in proti koncu nastopa sem se morala pošteno vzeti v roke, da se mi je do odhoda iz dvorane uspelo toliko zbrati, da sem lahko sploh stopila pred ljudi.
Kajti dvorana, v kateri so me oblivale solze, je bila polna ponosnih staršev, dedkov in babic, sestričen in bratrancev, sošolk in drugih ljudi, ki so prišli vzpodbujat naša dekleta. Na odru se je namreč dogajal zaključni nastop baletne šole, ki jo zadnjih nekaj let obiskuje tudi naša hči.
Medtem ko sem ga še lani pričakovala kar malce z odporom, v strahu, kje vse ga bo kronala naša hči, mi je bilo letos popolnoma vseeno, kaj bo pokazala na odru. Zaradi spleta okoliščin, poškodb in šolskih ekskurzij ter potovanj, je namreč zamudila kar precej ur vaj in ni bilo pričakovati, da bo njen nastop prav bleščeč. Pravzaprav sem stanje ocenila celo za tako kritično, da sem ga želela odpovedati.
Učiteljica, ki sem jo pred leti izbrala prav zato, ker pri njej lahko plešejo vse, tako suhice kot tiste, ki imajo kakšen kilogram preveč, pa tudi one, ki bi jih v drugih baletnih šolah zagotovo odslovili z utemeljitvijo, da ne obetajo dovolj, mi je zagotovila, da bo Hana kljub pomanjkanju vaj zmogla ta zalogaj. Predvsem pa me je spomnila na to, da mojo hčer ples veseli in da bo uživala, ko se bo lahko pokazala pred ljudmi.
Kljub njenim argumentom me je imelo, da bi rekla ne, ne bo šla, ker si na odru ne bo delala sramote, potem pa sem, ne vem, zakaj, vseeno rekla ja. Ja, naša Hana bo nastopala, pa bo, kar bo.
In tako sem neko nedeljo ob koncu šolskega leta pristala v zatemnjeni dvorani Cankarjevega doma. Načrtovano je bilo, da mi bosta delala družbo mož in sin, a sta morala kmalu po začetku zapustiti dvorano, ker naš mali ni bil pri volji za to, da bi v miru in tišini spremljal nastop.
Najprej so nastopile najmlajše deklice in me s svojim ljubkim zamujanjem ter oziranjem naokoli spravile v smeh. Nadaljevale so nekoliko starejše in nekje na sredini je nastopila tudi moja hči. Suvereno je v družbi kolegic pritekla na oder in se postavila v pravi položaj. Majčkeno je zamujala pri vseh korakih, za kakšno stotinko ali dve, ampak to itak že vem od začetka njene baletne kariere in me ne moti več. Drugače pa je plesala lepo, dokaj elegantno in usklajeno s skupino. Čeprav se je pri tretjem plesu videlo, da ne ve čisto dobro, kaj in kako, ji je nekako uspelo prebroditi tudi to.
Gledala sem jo z užitkom in tisti trenutek še nisem nič točila solz, me je pa takrat, ko so nastopale gospe v zrelih letih, nenadoma preplavil tak ponos, da me je kar streslo od vsega, kar se je tisti hip zgrnilo name. Čustva so bila tako močna, da mi je za trenutek zastalo srce in da so mi začele solze kar dreti iz oči. Se ti ženska sploh zavedaš, kakšna carica je tvoja hči, da takole samozavestno pleše z vrstnicami na velikem odru Cankarjevega doma, in to kljub temu, da je zamudila skoraj polovico vaj? Da lovi vrstnice kljub temu, da ima težave z ravnotežjem pa z dojemanjem, sledenjem in še čim drugim, s stvarmi, na katere preostale deklice še pomislijo ne? Da uživa v tem, kar počne, in ji je popolnoma vseeno za to, kaj o tem mislimo mi?
Zadelo me je kot strela z jasnega in še zdaj, ko to pišem, mi gre fino na jok. Čeprav zdaj vem, da v tisti zatemnjeni dvorani nisem jokala samo zato, ker sem bila tako zelo ponosna na svojo hčer, da me je kar bolelo, ampak predvsem zato, ker sem šele takrat prav dojela, da sem za to, da jasno vidim, kaj vse je dosegla moja hči kljub vsem omejitvam, ki ji jih je na pot postavil presneti Downov sindrom, potrebovala dobrih enajst let. Enajst let sem gledala v glavnem tisto, česar ta otrok ne zmore in ne zna, sem spoznala tisti hip, in najbrž so bila čustva zato tako močna.
Ni me bilo sram zaradi tega, da je moralo preteči toliko let, da sem uspela videti celo sliko, ker če ne bi gledala in videla njenih napak, ji ne bi mogla pomagati na poti navzgor. Mi je pa še danes hudo zato, ker zdaj vem, koliko lepega sem zamudila med ogledi vseh tistih nepopolnih drobcev, ki so se na koncu tako lepo zlili v celoto.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, balet, ples