Razlagala mi je oni dan dobra znanka, da imajo doma vojno stanje. Hčere kljub temu, da končuje sedmi razred in je sicer že skoraj povsem samostojno dekle, prav nihče in z nobeno metodo ne more pripraviti do tega, da bi prostovoljno sedla za pisalno mizo in naredila domače naloge. Da jih želi delati skupaj z mamo, pravi. Tudi če pride ta iz službe ob desetih zvečer, jo mala čaka skupaj z vsem svojim šolskim delom in potem mami ne preostane drugega, kot da se v nočnih urah pozabava še s hčerkino fiziko, matematiko in drugo osnovnošolsko snovjo.
Tudi sin ji povzroča težave, v šoli in tudi sicer, in če mu kdaj vrže naprej, da bi lahko bil bolj hvaležen za vse, kar ima, jo zabije nazaj, da ga briga za vse to, da si on želi mamo.
Reva je razpeta med delo in družino ter pravi, da samo čaka dan, ko se ji bo utrgalo od iskanja rešitev, kako naj to dvoje spravi na skupni imenovalec. Nekako vedno pogosteje ugotavlja, da je ni dovolj za oboje in da kakorkoli obrne, nekdo trpi. Na žalost družina večkrat kot njena služba.
Seveda v tej družinski zgodbi nastopa tudi oče, a je tako kot v večini tovrstnih primerov tudi on hudo zaposlen. Kar naprej leta po terenu in služi denar – zaradi narave svojega dela bistveno več kot ona, če še tako pritisne na plin – ter je tudi takrat, ko je doma, z mislimi daleč proč. Otroka ga zato ne jemljeta prav zelo zares in ga porabita bolj za crkljanje ter druge prijetne zadeve.
»Kaj boš ukrenila glede tega?« sem ji zastavila ne prav prijetno vprašanje in je odgovorila, da se o tem sprašuje čisto vsak dan, pa še vedno ne ve, kako naj v svoj dom spet pripelje mir in tišino. Za začetek si je vzela štirinajst dni odmora, a to pomeni zgolj to, da opravlja le svoje redno delo, ne pa tudi vsega tistega, kar jo tudi zanima in zaradi česar bi se z veseljem zatopila v knjige ter v službi presedela kakšno uro več.
Resda je zadnje dni doma malo bolj znosno in ona noči nič več ne preživlja ob prebiranju hčerinih knjig, a ve, da to ni trajni mir, ker se bo morala kmalu vrniti v službo. Pravzaprav je treba reči, da se želi vrniti tja, ker je samo tako tista prava in zadovoljna sama s seboj.
Nisem prav veliko pametovala v zvezi s tem, čeprav me je seveda imelo, da bi ji povedala, kako jaz vidim njen položaj, sem ji pa vseeno omenila, da menim, da oba zakonca ne moreta delati kariere, če želita, da se bo družina razvijala v pravo smer. Da se eden preprosto mora odpovedati svojim željam, drugače gredo stvari svojo pot. In da je (žal) samoumevno, da se tisti, ki naj bi naredil ta korak, odziva na besedico mama.
Da vse to ve, mi je odgovorila, a da čuti, da je v njej še veliko nepovedanega, in se ji zdi naravnost škoda zavreči ta potencial. Pa da bo stvari že nekako uredila, čeprav ta hip še ne ve, kako.
Dobro sem vedela, o čem govori, ker sem tudi sama pred leti razmišljala o vsem tem. Na koncu sem se odločila za družino in kariero postavila na stranski tir. Saj mogoče ne bi nikoli bolj uspela v svojem poklicu, kot sem uspela doslej, a bi brez vseh teh družinskih opravkov, servisiranja otrok in tudi moža zagotovo imela bistveno več energije in idej, kot jih imam v tem trenutku.
Moram reči, da me kdaj pa kdaj še vedno prime, da bi izstopila iz tega družinskega kolesja in na svojem profesionalnem področju naredila kaj več, da me še vedno požgečka tam nekje notri, kadar zaslutim kakšno dobro zgodbo, in bi kar šla na službeno pot, a si potem rečem, da pač ni pravi čas za tovrstne zgodbe, da zdaj delam druge, pomembnejše stvari. Da bo moj čas že še prišel. Ali pa tudi ne bo in se bo moje življenje ter z njim razmisleki o karieri kdo ve iz kakšnega razloga nenapovedano obrnilo drugam. Kakorkoli se bo že izteklo, bo moralo biti prav, mislim pa, da bo za potrditev o pravilnosti odločitve za družino dovolj pogled na mojo družino. Zavest, da sem bila vedno tam, ko so me moji potrebovali.
Resda včasih kar malo težko gledam moža, katerega poslovna pot gre tako lepo navzgor, in mu še težje dopovedujem, da žal nimam dovolj energije za nove poslovne projekte, ker sem vse tisto, kar premorem in znam, porabila za to, da naša družina funkcionira. A mi nekako uspe iti tudi čez to, ker vem, da bi drugače ta naša skupnost že zdavnaj razpadla na koščke.

Vir: Jana
Značke: kariera, družina, služba