»Škoda, ker si končala na napačnem oddelku,« mi je rekla prijateljica, ko sva si neko torkovo dopoldne izmenjavali izkušnje, ki sva si jih nabrali kot prostovoljki. Ona je pakirala hrano in bila silno zadovoljna z vsem, kar je doživela, jaz pa sem se prostovoljno pridružila skupini, ki je prebirala oblačila. In mi ni bilo niti približno tako fino kot njej ter sem šla zato bistveno prej domov.
A četudi sem po tem, ko sem se rešila tistih umazanih cunj in si doma dobro zdrgnila roke, izjavila, da mi je žal, ker sem prebirala stare obleke in ne svežih paketov hrane, v resnici sploh nisem čutila obžalovanja. Še celo nasprotno, bila sem vesela, da sem doživela tudi to ne preveč lepo in čisto plat prostovoljske zgodbe. Zdaj, ko gledam nazaj, mi ni nič žal, da sem pobirala stvari iz črnih vreč, jih vohala in proučevala ter se odločala, katere sodijo v smeti. Zdi se mi, da sem dobila nov vpogled v človeško psiho, v to, kaj vse ljudje poimenujejo pomoč. Da sem bogatejša za izkušnjo.
To, da ti nelepe, nečiste, neprijetne in nepriljubljene zgodbe prav nič ne škodijo, sicer vem že kar nekaj časa, a se mi zdi, da jim znam pripisati pravo vrednost šele v zrelih letih. Šele zdaj se zavedam, da ti vse te izkušnje z dna dajo sposobnost, da znaš ceniti tisto, kar odkriješ na vrhu.
Da sem se dokopala do te modrosti, sem prehodila precej dolgo pot in včasih po njej nisem stopala povsem prostovoljno. Ker če bi odločitev prepustili meni, bi se takoj lotila osvajanja vrha in ko bi bila enkrat tam, ne bi bilo več človeka, ki bi me spravil nazaj pod vznožje. Pa sem imela srečo, da sem imela skrbne vodnice – zanimivo, v glavnem so bile to ženske – in ena tistih, ki jih še danes nosim v srcu, svoje dni pa bi ji čisto brez slabe vesti zavila vrat, je bila moja nekdanja šefica Bernarda Jeklin.
Mislila sem, da narobe slišim, ko mi je za prvo novinarsko nalogo naložila preverjanje čistoče v ljubljanskih javnih straniščih. Jaz, Branka Grujičić, naj letam od stranišča do stranišča, proučujem človeško packarijo, voham in ocenjujem, sem si mislila takrat, pa kaj je ta ženska pri sebi!? Jaz sem vendar ustvarjena za kaj večjega, pomembnejšega, čistejšega. Jaz želim pisati velike zgodbe.
Seveda je bilo tako, kot je rekla ona, in danes vem, da je bilo tako prav. Da sem morala začeti na dnu in se počasi vzpenjati proti vrhu. Vmes pa si nabirati izkušnje, se učiti, grešiti, popravljati, piliti, odraščati.
Čeprav je odtlej minilo že skoraj dvajset let, se še vedno spomnim, da sem začela v javnem stranišču v podhodu, ki vodi od Maximarketa proti Kongresnemu trgu, in da mi je gospa, ki je tam pobirala denar, povedala, da so ženske veliko večje packe kot moški. Da znajo za seboj pustiti tako umazano stranišče, da se ji obrača želodec, ko mora pospraviti za njimi. In da do zadnje potankosti urejene gospe niso prav nič drugačne od neurejenih državljank. Naj se sama prepričam o tem, me je pozvala in sem nekaj časa res čepela pri njej ter v zasedi čakala na paconke. Kar sem videla, je bilo grozljivo in vem, da se mi je zdelo skrajno izpod časti, da se moram ukvarjati s tem.
Potem me je šefica poslala delat zgodbe o lastnikih starih fičkov in sem zaradi tega prekrižarila Slovenijo po dolgem in počez. Vsakič, ko sem sopihala v kak breg in iskala kmetijo, na kateri se je skrival lastnik kakšnega fička, sem jo preklinjala v mislih, češ, kaj je meni tega treba. Saj sem potem hitro pozabila na slabo voljo, ko me je na vratih pričakala cela družina in smo skupaj sedli za mizo ter so mi povedali, da so me čakali s kosilom in da je vse, kar vidim na mizi, zraslo na njihovi zemlji. Se mi je pa kljub temu zdelo, da bi morala delati kaj zahtevnejšega, kaj bolj nobel, nekaj, s čimer bi se lahko pohvalila pred kolegi.
Cel kup takih zgodb nosim s seboj in vsako leto se jih raje spomnim. Čisto vsaka me je nekaj naučila in me naredila bogatejšo. Mislim, da ne bi bila tak človek, kot sem, če ne bi lezla v vse tiste hribe, ki mi jih je namenila šefica. In ker to vem, se tudi zdaj, ko se mi zdi, da sem na vrhu, še vedno kdaj spustim do pritličja ali celo do kleti, da vidim, kakšno je resnično življenje. Da preverim, kaj se dogaja tam, kjer sem začela popotovanje in kamor me lahko življenje čez noč vrne, ne da bi imela sploh kaj besede pri tem.

Vir: Jana
Značke: Bernarda Jeklin, fičko, delo