»Boš ostala doma ali greš z mano?« sem vprašala svojo utrujeno hčer, ki se je večer poprej vrnila s štiridnevnega pohoda od Slavnika do Strunjana. »Kam pa greš?« mi je odgovorila z vprašanjem, ne da bi umaknila oči s svojega iPada. »Pakirat stvari za ljudi, ki jih je poplavilo,« sem odgovorila in je rekla na to, naj ji razložim, kaj to pomeni. Začela sem ji razlagati o tem, da so bile v Bosni in Srbiji poplave, ter ob tem ugotovila, da moj otrok sploh ne ve, kaj poplave so. Pa sva začeli na začetku, obdelali strugo reke in kako voda teče po njej ter nadaljevali s tem, da je včasih vode naenkrat preveč in se zato razlije naokoli. »Zanimivo,« je komentirala moje pripovedovanje in sem ocenila, da bo raje ostala doma in uživala v zasluženem prostem dnevu. Kar mi je bilo po svoje celo ljubše, ker imam sicer v podobnih primerih kar nekaj dela z njo. Čisto vse se ji namreč zdi strašno zanimivo in ker je na prvi pogled silno prijetna punca, ji vsak odrasel rad priskoči na pomoč. Potem pa je na koncu pogosto tako, da se ljudje povsem prostovoljno ukvarjajo z njo namesto s svojim delom.
»Veš kaj, bom šla kar s tabo,« je izustila tisti hip, ko sem že dvigala telefon, da pokličem prijateljico, s katero sva se skupaj odpravljali v akcijo. »Ampak tam bo treba delati,« sem ji razložila in je rekla, da ve, da ni problema. Seveda sem bila vesela, da imam tako dobrosrčno hčer, a povedano po pravici, bi šla raje sama, da bi imela mir in mi je ne bi bilo treba imeti ves čas na očeh.
»Barbara pride po naju že čez nekaj minut, ti pa si še v pižami,« se je glasil moj zadnji poskus, da bi jo obdržala doma. Je namreč hudo počasna in traja sto let, da se spravi v pogon. »Ni problema,« je rekla moja hči in se čez nekaj minut prikazala pred mano. Oblečena in urejena.
In smo šle. Dve ženski in ženskica. Za prostovoljke, pakirat pomoč za ogrožene v poplavah.
Ker je bilo dopoldne, ko se ima le redko kdo čas ukvarjati z dobrodelnimi rečmi, so bili v dvorani le odrasli in moja hči kot edini otrok. Oddala sem jo na oddelku za hrano, ji v roke potisnila črn flomaster in naročila, naj na črtne kode piše črko H – humanitarno, in sicer zato, da pokvarjenci stvari ne bodo mogli prodati.
Mala se je z vso potrebno resnostjo lotila dela in odrasli, ki so delali z njo, so jo pohvalili za skoraj vsak napisan H. Potem se je domislila, da bi lahko na vsako škatlo hrane narisala še srček in tako ljudem pokazala, da jih ima rada. In so ji seveda vsi rekli, da je to naravnost krasna ideja.
Ko je dostava hrane nekoliko obstala – bilo je namreč kakšnih pet dni po poplavah in je ljudi dobrodelna vnema že nekoliko zapustila –, smo jo posedli za mizo, kjer so dekleta sortirala kozmetiko. Pred njo smo stresli škatlo mila in pogumno se je spopadla z njo. Ves čas je klepetala z dekleti in zdelo se mi je, da naravnost uživa. Jaz sem s prijateljico pregledovala odeje in vzglavnike ter tiste uporabne pripravljala za transport.
»Je to vaša hči?« me je vprašala ena od punc in sem ji odgovorila, da je. »Mi je všeč, da ste jo vzeli s sabo in da je pripravljena pomagati drugim. Lepo vzgojen otrok,« mi je dala kompliment in priznam, da sem ga bila vesela. Tudi Hani je vleklo na smeh in ko je bilo čez nekaj ur treba iti domov, smo jo komaj odlepili od mize. Tako lepo se je imela v tisti družbi, da sploh ni opazila, da dela.
Seveda sem jo na poti domov tudi jaz vsaj desetkrat pohvalila in ji povedala, da ni prav veliko otrok, ki bi bili pripravljeni brez pomisleka drugim priskočiti na pomoč. Da bi večina raje doma gledala televizijo. »Noben problem. Saj si ti tudi pomagala,« je izjavila in sem šele tisti hip dobro dojela, kar sicer že nekaj časa vem – da namreč ljudje najbolje vzgajamo z zgledom. Ne z nasveti, ne z razlago in tudi s kaznovanjem ne.
Zanimivo je, kako se ti ni treba prav nič posebej truditi, da bi otroku vcepil kakšno pomembno sporočilo, le sam počneš vse tisto, kar si se namenil prenesti nanj, pa se nekega dne kar samo od sebe zgodi, da otrok to sporočilo ponotranji. Še celo moje hčere, ki potrebuje bistveno več razlage kot kakšen drug mladič, se z vztrajnim ponavljanjem zgledov kakšna reč prime. Seveda pa se tako mimogrede nanjo nalepi tudi vse tisto, kar mi ni tako zelo v ponos. A to je pač treba vzeti v zakup.

Vir: Jana
Značke: poplave, Bosna, Srbija, humanitarno