Leta 2011, ko je skupina učiteljev Waldorfske šole Ljubljana pripravljala glasbeno točko za maturantski ples – nekakšno darilo učiteljev učencem ob zaključku skupne poti –, še čisto nič ni dalo slutiti, da bo tisto učiteljsko preigravanje not preraslo v nekaj trajnega. Da jim bo pesem Lucka kuhna, ki so jo spisali za tisto priložnost, dala tako mogočna krila, da bodo ustanovili skupino z istim imenom, kot jo nosi njihova prva pesem, in letos 23. maja poleteli naravnost na oder ljubljanskih Križank. Tam bodo skušali z glasbenimi prijatelji na dobrodelnem koncertu z naslovom Za staro pravdo zbrati denar za waldorfski vrtec, ki po novem domuje na Ulici stare pravde, v prostorih nekdanje mestne otroške bolnišnice.

Štirje od šestih glasbenikov iz Lucke kuhne niso nikoli videli glasbene šole niti od blizu, so se pa vsi že od nekdaj spogledovali z glasbo. »S tem, da igramo in koncertiramo, želimo ljudem dokazati, da se lahko začnejo ukvarjati z glasbo tudi v zrelih letih,« pravijo.
Tinka Pelhan, Bojan Popovič, Gregor Bajt, Gregor Poljšak, Klemen Lah in Žiga Fabbro pa niso samo živ dokaz za to, da ni nikoli prepozno za glasbeni začetek, temveč tudi za to, da se lahko človek v zrelih letih začne ukvarjati tudi s poučevanjem, četudi ni nikoli prestopil praga pedagoške fakultete. Waldorfska šola ima pač svoje kriterije, kakšen je dober učitelj in kakšno znanje potrebuje za to, ter sama poskrbi za izobraževanje. V nekdanjo Ljudsko kuhinjo pod gradom so prišli z vseh vetrov in s seboj prinesli svoje zgodbe, izkušnje ter znanje. Večina od njih pred to učiteljsko izkušnjo ni nikoli razmišljala o poučevanju, a kljub temu danes vsi po vrsti zatrjujejo, da tega dela ne bi zamenjali z nobenim drugim.

Odločilna je bila rumena.
Tinka Pelhan, pevka in edina ženska v Lucki kuhni, je že ena tistih, ki je v tej šoli pristala prej ko ne po naključju, a danes »službe ne bi zamenjala za nič na svetu«. Pred desetimi leti je diplomantka geografije v nekem časopisu videla razpis za učiteljico v waldorfski šoli in, čeprav povsem brez izkušenj ter znanja o tej pedagogiki, šla pogledat, ali je to pravo delo zanjo.
Da je to res tisto pravo, jo je prepričala že barva pisarne, rumena, takoj se je zgodila ljubezen na prvi pogled. Uspešno je opravila triletno izobraževanje, ki »sploh ni lahko, kot se mogoče komu zdi«, in zdaj uči geografijo. Všeč ji je, ker lahko poučuje resne stvari s pomočjo umetnosti in ker ni zavezana togim državnim smernicam podajanja znanja. »Učitelji se lahko prilagajamo počutju otrok in vzdušje v razredu izkoristimo pridobivanju znanja v prid,« pravi.
Da bo kdaj pevka, si ni mislila nikoli, še posebej takrat ne, ko je trenirala v državni badmintonski reprezentanci in računala na športno kariero. Ena sama poškodba kolena in ena zahtevna operacija sta bili dovolj, da je morala opustiti tovrstne sanje in razmisliti o tem, kaj bo počela v življenju. Takrat se je na srečo pojavila že prej omenjena rumena, jo najprej pripeljala med otroke, nato v pevski zbor staršev in učiteljev waldorfske šole ter ji na koncu priskrbela še vabilo, naj se v šolski kleti pridruži petim fantom ter jim posodi svoj glas.

Fizika ne proučuje kotalečih se kroglic.
Tudi v zgodbi Grege Poljšaka, bas kitarista, so odigrale pomembno vlogo barve, čeprav takrat, ko se je prvič srečal z njimi, še ni vedel, kako zelo bodo zaznamovale njegovo življenje. Ko se je waldorfska šola namreč začela postavljati na noge, je bil on ravno v sedmem razredu Osnovne šole Danile Kumer v Ljubljani in njegova bodoča delodajalka je bila tam v gosteh. »Tiste otroke smo gledali kot deveto čudo. Potem pa so med nekimi poletnimi počitnicami s starši preuredili svoj del šole, prebarvali učilnice in jih uredili po svoje, nam pa je bilo to silno všeč. Po tihem smo jim zavidali, da se lahko učijo v tako prijetnih prostorih,« se spominja danes, ko je za njim že skoraj šesto leto poučevanja.
Po tisti epizodi je povsem izgubil stik z waldorfsko šolo, dokler ni oblačnega 8. maja pred šestimi leti v časopisu naletel na njihov razpis za službo. Ko je prišel na razgovor, je kar po pravici povedal, da o načinu njihovega dela ne ve nič, a da se je pripravljen učiti, in kaj kmalu je spoznal, da mu ta oblika poučevanja silno ustreza. »Resda delam več, kot bi delal v kakšni javni šoli, a ko vidim, da delam nekaj dobrega in da se ne ukvarjam z birokracijo, temveč res učim, dobim motiv, da zmorem vse,« pravi diplomant fizike, ki skuša svojim učencem približati svet fizike, informatike in matematike.
Svoje ure vedno začne s kakšno zanimivostjo ali zgodbo, povezano s snovjo, kar je tudi sicer značilnost poučevanja na tej šoli, učencev nikoli kar naravnost ne napade s podatki. Še predobro se namreč spomni svojega spoznavanja s fiziko, ko je »dolgo mislil, da je to veda, ki proučuje kotaleče se kroglice in jo je tako rekoč nemogoče razumeti«. On bi svojim učencem rad dopovedal, da sta fizika in narava povezani, ter jih pripeljal do tega, da bi to tudi začutili.

Na državni gimnaziji ni šlo več.
Klemna Laha, profesorja slovenščine in sociologije, niso prepričale barve, temveč to, da je na tej šoli lahko to, kar je v resnici. Na javni gimnaziji, kjer je poučeval prej, ni zmogel več, pa je dal odpoved in začel opravljati svoj prvi poklic zdravstvenega tehnika. Nekaj let je bil voznik reševalnega vozila, dokler ga ni pred leti poklicala kolegica s fakultete in mu ponudila nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu. Sedem let so se vrstile porodniške in zdaj je prvo leto, ko ne nadomešča nobene sodelavke. Ker je v letih, ko je razmišljal o tem, kaj bi rad počel, opravil še celo vrsto dodatnih izobraževanj, danes uči še psihologijo in filozofijo. In v bandu igra kitaro. Pred leti so mu jo na maturantskem plesu podarili njegovi dijaki in obljubil jim je, da jim bo nekoč priredil koncert.
S svojimi dijaki ima sploh fin odnos, po njegovem predvsem zato, ker »sem to, kar sem, čeprav to ni vedno najbolje«. V tem, da se pred otroki pokažeš v svoji resnični podobi, brez maske in lažne avtoritete, je po njegovem tudi ključ do prave avtoritete. »Otroci te stalno opazujejo, takoj prepoznajo, kdaj nisi avtentičen, in to izkoristijo sebi v prid,« pravi v smehu. Prisega na ljubečo avtoriteto, tisto, ko učitelj skrbno in ljubeče spremlja otroka, da natančno ve, česa je sposoben v določenem obdobju življenja.

Hči mu je pokazala pravo pot.
Bojan Popovič, učitelj telovadbe in popoldanskega varstva ter zadnja štiri leta tudi kitarist, je bil v času pred waldorfsko šolo v povsem drugih vodah. Inženir elektrotehnike in lastnik računalniškega podjetja je imel nekega dne dovolj takšnega življenja in ko je razmišljal, kam bi se podal v prihodnje, je preko hčerke prišel v stik s to šolo. Hitro je uvidel, da waldorfska metoda poučevanja ni prava samo za njegovo hčer, temveč tudi zanj.
Njegova najstarejša hči je, pravi, najboljši primer, kako je lahko takšna malce drugačna šola za otroka rešitev. »V javni šoli jo je kar naprej bolel trebuh. Bila je pač bolj umetniški tip otroka in tretji razred z vso tisto uniformiranostjo javne šole je bil zanjo prevelik zalogaj. Ko smo jo prepisali, smo zaživeli brez stresa in pritiskov. Danes je tik pred maturo,« pravi.
Prav odsotnost stresa in pritiskov rad izpostavi kot prednost in pa to, da kot učitelj »razvijaš tisto, kar otroku leži, ne pa iščeš tisto, česar otrok ne zna, in ga s tem samo frustriraš«. To, kar on navaja kot prednost, se mnogim zdi velik primanjkljaj. Pogosto sliši očitek, da so otroci zaviti v vato in tako nepripravljeni na resnično življenje.
»Spet bom izhajal iz hčerkine izkušnje,« pristavi. »Ko sem jo v osmem razredu opazoval pri delu, sem imel občutek, da premalo zna. In ko je po končani waldorfski šoli šla na srednjo baletno šolo, sem se bal, kaj bo tam z njo. Toda ko je potrebovala pomoč, sva se morala usesti samo dvakrat, da je brez težav usvojila potrebno snov. Tako da na osnovi tega in izkušenj z drugimi otroki sklepam, da otrokom velikokrat prezgodaj posredujemo kakšne informacije, da jih kasneje veliko lažje usvojijo. Vsem kritikom torej odgovarjam, da tisti, ki ima sposobnosti in si to želi, lahko znanje dobi tudi pri nas.«

Kar naprej so igrali en komad.
Eden tistih, ki lahko otroku pomaga pri tem, je tudi Žiga Fabbro, učitelj individualnega pouka glasbe in tisti, ki je pravzaprav najbolj zaslužen za to, da je Lucka kuhna ostala pri življenju. Pred petimi leti ga je na šolo pripeljalo dekle, takoj sta mu bila všeč sproščeno vzdušje, ki je vladalo tam, in dejstvo, da se učitelj res lahko posveti učencu. Pa si je v šolski kleti našel prostor za poučevanje.
A ni dolgo ostal tam, ker so ga neki učitelji, ki so vadili točko za maturantski ples, kar naprej metali iz nje. Poslušal jih je in kaj kmalu ugotovil, da igrajo vedno en in isti komad, pa jih je kot bodoči glasbenik vprašal, ali morebiti potrebujejo pomoč. Rekli so ja in tako je postal neke vrste njihov glasbeni vodja. Študent saksofona na jazzovskem oddelku glasbene akademije v Celovcu tako zdaj križari med Ljubljano in Celovcem ter si sem in tja še vedno vzame čas tudi za igranje na ulici. Lani poleti sta s sostanovalcem na ljubljanskih ulicah z igranjem zaslužila za nove bobne.

Pri nas se barve pogovarjajo.
Medtem ko je Fabbro odgovoren za glasbene ritme, Gregor Bajt brez težav poskrbi za vizualno predstavitev Lucke kuhne. Po poklicu je namreč akademski slikar in tudi njega je v šolo pripeljala hči. Preko nje je spremljal, kako poteka delo pri waldorfcih, in že kmalu sprejel sklep, da bi se tudi sam rad posvetil otrokom več kot le tu in tam. V varstvo in vzgojo so mu zaupali šesti razred in skupaj so krenili na pot. Na waldorfski šoli razrednik učence spremlja do konca šolanja in po njegovem mnenju je to velik privilegij tako za učence kot za učitelje. »Užitek je peljati otroka od začetka do konca,« pravi.
Včasih na tej poti vidi otroške risbe, ki bi jih kritiki označili za vrhunske, če bi jih naslikal kakšen uveljavljen slikar. Prav ta možnost ustvarjanja in kreativnega poučevanja ga je prepričala, ko je razmišljal o tem, ali naj ostane ali gre. »Pri nas se barve srečujejo, pogovarjajo in govorijo svoje zgodbe. Nič še ni dokončno povedano, vse se da povedati od začetka in na novo,« pravi.
Predvsem pa ni nikoli prepozno za začetek. Sam je najboljši zgled za to. Zagrizeni športnik je po letih, preživetih v trenirki, s prihodom na to šolo nekega dne vzel v roke klaviature, začel vaditi in si že kmalu priigral vstopnico v skupino. Da mu je z glasbo uspelo prebuditi čute učencev, ve, saj skupaj z njimi vsak dan načrtno muzicira deset minut, da pa bo izvedel, kako se bo na glasbene ritme Lucke kuhne odzvalo občinstvo v Križankah, bo moral skupaj s kolegi še čisto malo počakati.

Vir: Jana
Značke: waldorfska šola, pedagogika, Lucka kuhna