»Misliš, da bo ta srajca še dobra?« me je spraševal mož in si ogledoval svojo poslovno srajco, ki je pod pazduhami že dobila rahlo rumenkast pridih. »Mislim, da je,« sem mu odgovorila, pa je še kar dvomil o mojih besedah. »Bi jo še nosil, če te ne bi pripravila do tega, da v svoji omari najdeš kakšno stvar za poplavljene v Srbiji in Bosni?« sem drezala vanj in je seveda rekel, da bi jo. Da bi jo naslednji dan z veseljem dal nase. »Potem pa v vrečo z njo,« sem mu naročila in je bila tista lepa bela srajca, s svežim vonjem po pralnem prašku in z rokavi, zlikanimi na rob, kaj kmalu v veliki vreči. Tako kot še cel kup Haninih, Nejčkovih in mojih stvari.
O tisti lepi moževi srajci sem z nostalgijo razmišljala tri dni za tem, ko sem v srbskem pravoslavnem centru s prostovoljkami sortirala oblačila, namenjena žrtvam poplav, in mi je bilo na trenutke hudo žal, da nisem vzela s seboj gumijastih rokavic. Bi mi namreč prišle še kako prav.
Ko sem vstopila v tisto stekleno stavbo, mimo katere se vozim tako rekoč vsak dan, a vanjo najbrž ne bi vstopila nikoli, če za to ne bi poskrbele narasle reke tam na jugu, mi je srce kar zaigralo od navdušenja. Slovenci so se resnično izkazali in velika dvorana se je dobesedno utapljala v vrečah vseh velikosti in barv. Nekako nagonsko sem se zapodila k hrani, a jo je obdelovala tako uigrana ekipa, da sem dobila občutek, da sem odveč. Pa sem šla sortirat oblačila in mi je bilo zelo hitro žal.
Prvih nekaj vreč je bilo še dokaj obetavnih, v njih so bila lepo ohranjena otroška oblačila, a tisto, kar sem še posebej cenila nekaj minut zatem, je bilo to, da so bila oprana in sveža. Ker ko je šel mimo tisti prvi sveži val, se je začelo trpljenje. Črna smetarska vreča že na prvi pogled ni ponujala nič obetavnega in ko sem tisto, kar je bilo v njej, stresla na veliko mizo, sem mislila, da se bom onesvestila od smradu. Ne samo, da tistih oblek že celo stoletje nihče ni dal nase, huje je bilo to, da so bile spravljene v nekem vlažnem prostoru in so dobile ogaben vonj. Takega, ki se ga ne znebiš z nobenim pranjem.
»Kaj naj s tem?« sem vprašala gospo, ki je delala ob meni, in mi je seveda rekla, da to sodi v koš. To je bilo že prvi hip jasno tudi meni, a jaz tam pač nisem bila šef. Pa sem šla vprašat še eno žensko, o kateri se mi je zdelo, da sodi v sam prostovoljski vrh. Pomolila sem ji tisto svinjarijo pod nos in potopila ga je naravnost na sredino, obmirovala za hip in mi dala navodilo: »V redu je.« »Halo, ženska, pa saj to smrdi kot kuga,« sem povzdignila glas, a je ostala neomajna, zatrjujoč, da tako hude sile pa res ni. In da je bolje, da imaš vsaj to, kot pa da si čisto brez vsega.
Stala sem tam s tistim smradom v rokah in bila tik pred tem, da vse skupaj spet zatlačim v vrečo ter odpošljem na neznani naslov, a mi srce ni dalo, da bi tistim revežem tam doli, ki že tako trpijo, poslala tako packarijo. »Bi ti to dala nase?« sem vrtala naprej in mi je odgovorila, da raje ne. »Ampak oni nimajo nič,« je pribila in mi krepko dvignila pritisk. Nekaj, kar ni dovolj dobro zanjo, je torej v redu za nekoga, ki že tako trpi. Sesujmo ga do konca s sporočilom, da je lahko srečen, da sploh kaj dobi.
Obrnila sem se na peti, stlačila stvari nazaj v črno vrečo in nanjo z velikimi črkami zapisala SMETI. In jo takoj odnesla na za to pripravljen prostor, da se slučajno ne bi spet znašla med uporabnimi rečmi. »Tako se dela,« je rekla gospa ob meni, ki ima družino na poplavljenih območjih in ji je bilo ob tem, kaj vse je jemala iz vreč ter pošiljala sestri ter njenim sotrpinom, vidno hudo.
Po vsem tem, kar sem doživela v tistih nekaj urah dela, lahko za konec zapišem samo to: hvala vsem, ki ste odprli svoja srca – bilo vas je res veliko. Pa vendarle mogoče na tem mestu ne bo odveč poziv, da razmislite, kaj tlačite v vreče. Kajti za »reveže« pa čisto vse le ni dobro. Razmislite o tem, da si ti ljudje zaslužijo predvsem spoštovanje. In da jim ga lahko izkažemo tako, da jim odstopamo stvari, ki bi jih tudi sami oblekli ali pojedli, ne pa nekaj, kar bi morali že zdavnaj odnesti na odpad. Zapackano, raztrgano, smrdeče, s pretečenim rokom, na primer.
Verjemite mi, da tista črna vreča še zdaleč ni bila edina grozota na tistem res ogromnem kupu in da bi bili vi zelo nesrečni, če bi kaj takega dobili v dar.

Vir: Jana
Značke: poplave, žrtev, dobrodelnost