Najprej je bila ena mojih najljubših prodajalk v bližnji trgovini. Potem je naenkrat ni bilo večin ko sem nekoč po naključju vkorakala v trgovino na čisto drugem koncu mesta, je bila tam. »Premestili so me,« mi je pojasnila in sem si pač mislila, da trgovke ne morejo same odločati, kje bodo delale, in je šla tja, kamor so ji naročili. Nekajkrat sva se še videli, potem pa sem pozabila nanjo. Dokler me ni nekega lepega dne pozdravila s tistim svojim sramežljivim nasmeškom v neki popolnoma drugi trgovini na nekem tretjem koncu mesta.
»So vas spet premestili?« sem bila zgrožena, pa mi je nasmejano odgovorila, da ne. Da se je tako odločila sama. In da je prišla sem skupaj s svojo šefico, ki so jo premestili v to trgovino. Po mojem sem jo gledala kot tele v nova vrata, saj mi je začela pripovedovati svojo zgodbo. Dolgo je skrbela za svojo bolno sestro in šefica je z velikim razumevanjem spremljala ta njen trud. Kadarkoli je potrebovala zamenjavo ali kakšno drugo pomoč, je imela posluh za njene prošnje. Sestre zdaj žal ni več, šefica pa je še kako živa in ko je povedala, da jo pošiljajo drugam, se je odločila, da gre z njo. »Zvestoba je zame najpomembnejša,« je rekla na koncu in sem dobila kar solzne oči. »To, da veš, da se lahko zaneseš na šefa, je zame neprecenljivo.«
Kje je zdaj ta gospa, ne vem, ker me že dolgo ni zaneslo v tisto trgovino, da bi videla, ali ju je s šefico spet poneslo kam drugam, se pa včasih spomnim nanjo in na tisto njeno izjavo o zvestobi. Morda zato, ker ta vrednota postaja tako zelo redka.
Da bom pisala o tej temi, pa sem se kljub temu odločila šele zadnjič, ko sem se kljub hudi računalniški nepismenosti odločila, da si uredim profil na nekem poslovnem omrežju. Skušala sem namreč stopiti v stik z neko brazilsko znanko iz mladosti in ko sem brskala za njenimi podatki, sem se tako rekoč nehote prijavila v sistem. Računalnik me je nekaj spraševal v portugalščini in ker nisem razumela čisto nič, sem označevala kar nekaj na slepo in potem so me naenkrat obvestili, da sem ena od uporabnic omrežja.
In ko sem bila že enkrat v sistemu, sem pogledala še to, kdo vse gostuje v njem, in presenečeno ugotovila, da kar nekaj mojih znancev. Brala sem, kaj vse so ti ljudje počeli v življenju in kam vse jih je zanesla poslovna pot, ter na koncu kar malce zafrustrirano ugotovila, da sem čista amaterka v primerjavi z njimi. Da sem že vse življenje zvesta enemu poklicu in da sem pravzaprav delala le v enem podjetju, nato pa postala sama svoja šefica. Da se ne morem pohvaliti z desetimi različnimi delodajalci pa da nisem prehajala iz ene branže v drugo, da se lepo držim novinarskega kruha, čeprav je zadnje čase hudirjevo trd.
Ko sem potožila možu, kakšna reva sem, ker se ne morem hvaliti s tem, kje vse sem si nabirala znanje in izkušnje, me je v pravi podjetniški maniri poučil, naj napišem čisto vse, kar mi pride na misel. Če pa nisem počela nič posebnega in po končani fakulteti nisem preživela ur in ur na različnih dolgočasnih seminarjih, da bi dobila čim več dokazil in dodatnih diplom, ki bi jih lahko navedla v svojem življenjepisu. Kalilo in učilo me je življenje in razen tega, da sem ves čas pisala ter pomagala pomoči potrebnim, nisem počela nič pomembnega, sem razočarano ugotovila.
Prijazni mož mi je v trenutku naštel cel kup mojih malih podvigov, a sem cvilila, da to ne šteje, da ni prav nič v skladu s prevladujočimi trendi, ko vztrajanje pri enem delu in enem delodajalcu pravzaprav ni nič več vrednota. Vsega tega dobrodelnega početja ne morem navesti kot referenco.
Ker dlje od tod nisva prišla, je moj poslovni profil ostal prazen. In ko bom enkrat sklenila pot na tem planetu, bodo v osmrtnico poleg mojega imena zelo verjetno lahko zapisali še »vse življenje novinarka«. Tako kot je nekoč pod nekaterimi imeni pisalo upokojena delavka te in te tovarne. Tako zvesta sem temu našemu poklicu, da bi pravzaprav lahko rekla, da mi daje identiteto; tako kot so jo nekoč tovarne dajale svojim delavcem. Kako zelo preživeto, bo najbrž porekel na to kakšen novodobni podjetnik, katerega profil se kar šibi pod težo najrazličnejših podatkov.

P. S. Seveda pa nisem slepa in zelo dobro vem, da tudi delodajalci že dolgo niso več to, kar so bili. Da jim pojem zvestoba žal nič več ne pomeni.

Vir: Jana
Značke: novinar, podjetnik, poklic, zvestoba