Adi Smolar sodi med tiste pametne glave, katerih modre misli so našle mesto v moji staromodni modri beležki, v katero si zapisujem vse, kar bi rada obdržala v spominu. V nekem intervjuju pred leti je namreč rekel, da nima mobilnega telefona, ker ga preprosto noče imeti. Če kdo hoče njegovo številko, je pojasnil, mu da številko ženinega telefona, ker ona vedno ve, kje ga je mogoče najti. V tem istem pogovoru je še izjavil, da ne uporablja elektronske pošte in svetovnega spleta tudi ne, da pa ima prenosni računalnik, ki ga zna samo izključiti. Tega se je hočeš nočeš moral naučiti, ker pogosto dela pozno v noč in noče žene motiti s tako banalno zadevo, kot je izklapljanje računalnika. Vse drugo, vključno z vklapljanjem in tiskanjem besedil teh na ekranu noče brati, ker ne dobi pravega občutka ter elektronskih sporočil, namesto njega opravi žena. Posebnež? Čudak? Staromodni zahojenec, ki se sploh ne zaveda, kako zelo nam tehnika lahko poenostavi in polepša življenje? Ali nekdo, ki zna videti tudi drugo plat medalje, zaznati vse tisto, kar nam ta ista tehnika otežuje in krade? »Včasih so ljudje, ko so čakali na avtobus, razmišljali o sebi, danes pa telefonirajo ali pišejo sporočila. Ne znajo več poslušati sebe in to je škodljivo.« Tudi to so njegove besede.

Na ta njegov stavek se spomnim tako rekoč vsako jutro, ko še na pol v snu sprehajam psa in mi je malo dolgčas in bi to luknjo v času, ko nimam drugega dela, kot da oprezam, kdaj bo pes opravil potrebo in bom počistila za njim, zapolnila tako, da bi v roke vzela telefon in malce poklepetala. Že s kom. Že o čem. Samo da ne bi bila tišina in da bi se nekaj dogajalo.

Zahvaljujoč Smolarju ga, razen takrat, ko moram urejati res nujne službene zadeve, vedno znova spravim v žep. In je fino. Ker vedno znova ugotovim, koliko si imampovedati. Kaj vse bi rada razčistila s seboj, preden se lotim dnevnega razčiščevanja z drugimi in preden še nepredelane vtise od včeraj preplavijo nove informacije od danes in za jutri. Neverjetno, kaj vse lahko počne človek, če ne podleže čarom mobilne telefonije.

No, Smolar mi je ljub tudi zato, ker, kot pravi, rad piše pisma. Jaz tudi. Zlivanje intimnih misli na papir je zame še vedno ena lepših niti, ki jih lahko tkeš z nekom, ki ti je blizu. Misli moraš malce spraviti v red, jih oblikovati v lep stavek in zgodbo speljati tako, da ima rep in glavo. Na koncu ti ni treba napisati RTM ali pa MWA, da potem tisti na drugi strani porabi dva dni za dešifriranje kratice, ker je dovolj prostora za vse lepo, kar bi mu rad povedal. Poskrbeti moraš za znamko in pismo odnesti v poštni nabiralnik, kar od tebe spet terja nekaj truda. In tako človeku, ki ti je ljub, nameniš nekaj svojega časa in nekaj svojih misli. In ko misliš nanj in na to, kajmuhočeš pravzaprav povedati, nehote misliš tudi nase. In to je dobro. Ker kdo pa danes še prav poglobljeno razmišlja o sebi?

Seveda dopuščammožnost, da si je Smolar od takrat, ko sem si zapisala te njegove misli, kupil mobilni telefon in se poglobil v skrivnosti svetovnega spleta. Čeprav dvomim, ker sem prav pred kratkim prebrala, da si na začetku leta natančno izračuna, koliko denarja njegova družina potrebuje za življenje. Ko zasluži toliko, kot se je bil namenil zaslužiti, neha delati in postane gospodinja in varuh svojih otrok. »Sem pristaš tega, da bolj cenim tisto, kar imam, kot da bi hlepel po tistem, česar nimam.«

Branka Grujičić

Vir: Jana