Nihče mi sicer še ni rekel, da sem se spremenila, a jaz vem, da sem se. Da sem veliko bolj mirna, kot sem bila nekoč, in da se veliko manj obremenjujem z nekaterimi stvarmi, predvsem s tistimi, na katere pravzaprav nimam vpliva. Če sem še pred kakšnim letom želela na vsak način spremeniti svet in ljudem pokazati ter dokazati, da nečesa ne delajo prav, znam zdaj na zadeve pogledati z distance in se, če je treba, tudi umakniti kakšen korak nazaj. Znam premisliti, ali je nekaj res mogoče izpeljati ali pa bo šla vsa moja energija v nič, znam videti realno stanje, pa še kakšen korak od tam naprej. In znam sprejeti tisto, kar mi je dano v nekem trenutku, ter počakati na čas, ko bom lahko dobila več. Nič več se tako ne obremenjujem s tem, kaj bo, če bo … No, čisto vedno mi vse to še ne gre tako preprosto od rok.
Je to moje stanje predaja, znak, da se ne borim več, ali pa le znak odraslosti, tistega spoznanja, da se stvari na koncu vedno postavijo tako, kot je prav, da je včasih treba le malo počakati na pravi trenutek? Meni se vsekakor zdi, da odraščam, lahko pa tudi ni tako.
Kako zelo sem se sprostila, sem pravzaprav dojela šele pred kakšnim mesecem, ko smo se v šoli začeli intenzivneje pogovarjati o tem, da gredo naši otroci na pohod od Slavnika do Ankarana ter bodo med dogodivščino spali v šotorih po dva ali po tri. Kakšna dobra ideja, sem rekla možu, ko sem prebrala sporočilo, in to je bilo to. Nič me ni stisnilo pri srcu zaradi strahu, da bo moja hči v šotoru ostala brez družabnic in bo morala zato spati z učiteljico, sploh nisem razmišljala o tem, kje bo na koncu preživela noč. Kar nekako se mi je zdelo, da se bodo zadeve uredile tako, kot je prav.
Še pred kakšnima dvema letoma bi se zagotovo vsaj stokrat pred tem vprašala, kje bo tiste dni spala moja hči, mogoče bi celo prišepnila kakšni sošolki, da bi bila Hana silno vesela, če bi lahko spala pri njej. Zagotovo bi nekako skušala vnaprej rešiti zaplet, ki ga potem mogoče sploh ne bi bilo, in me pri tem ne bi zanimalo, kaj si o vsem tem misli moja hči. Ravnala bi tako, kot bi se meni zdelo najbolje in prav.
To pot pa ne samo, da se nisem šla reševalne službe, ampak sem celo Hano vprašala, kaj si pravzaprav želi in s kom bi rada bila v šotoru. Kot iz topa je izstrelila dve dekleti in niti ena ni bila na spisku mojih favoritk. »Vidiš vraga, jaz imam v glavi eno sliko, mala pa si želi nekaj povsem drugega in pravzaprav se jaz sekiram za stvari, ki jih ona sploh ne vidi kot problem,« sem rekla možu, ko sva debatirala o teh stvareh. »Pa saj veš, da včasih preveč kompliciraš,« je zadevo postavil na svoje mesto in potem nisva več govorila o njej.
Dokler mi Hana ni povedala, da so jo tri dekleta povabila v svoj šotor in da jim je rekla, da ji je tako prav. Med njimi sta bili dve, ki sem ju imela tudi sama v mislih, ker se mi zdi, da ji bosta lahko priskočili na pomoč. In jo postavili na svoje mesto, če bo slučajno dobila komandantske popadke.
Saj na koncu bo mogoče izpadlo tako, da bo moja hči zaradi takšnih ali drugačnih razlogov pristala v učiteljičinem šotoru, a mi tudi to ne bo zabodlo noža v srce. V tem procesu odraščanja sem namreč spoznala tudi to, da se kakšne stvari zame veliko večji problem kot za mojo hčer. Da se včasih obremenjujem z rečmi, za katere je njej popolnoma vseeno ali pa jih še opazi ne. Da ima punca ne glede na diagnozo neki svoj scenarij, kako naj bi potekale stvari v njenem življenju, in da dobro ve, kaj je tisto, kar ji nekaj pomeni.
Zdaj čakam dan, ko mi bo vse to moje vmešavanje v njeno življenje enkrat vrgla v obraz in ne bo več rekla zgolj: Lahko bi me vsaj vprašala. To mi je namreč servirala zadnjič, ko sem brez njenega dovoljenja vzela iz njene denarnice drobiž, ker me je poštar nestrpno čakal pred vrati, in še pomislila nisem na to, da ji to morda ne bo prav. Včasih kar pozabim, da tudi ona odrašča in da ne glede na svojega downa marsikaj vidi, čuti, zmore in zna.
Ljudje me pogosto sprašujejo, kaj bo s Hano nekoč v prihodnosti. Ne vem, jim rečem, nimam pojma, tako kot tudi vi za svoje otroke ne. Vem pa, da bo tako, kot bo tisti trenutek najbolj prav. Verjamem namreč, da bom do takrat še malo odrasla.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, odraščanje, šotor