»Zapiši si, da se dobimo osmega marca,« mi je po telefonu narekoval mož. »Misliš, osmega februarja,« sem ga popravila, kajti bil je začetek meseca in osmi marec je bil še nepredstavljivo daleč. »Ne, ne,« je odgovoril, »prav si slišala, dobimo se osmega marca ob petih popoldne.« Zapisala sem torej v svojo čudežno beležko, da se z dobrimi znanci dobimo čez več kot mesec dni, pa čeprav se mi je to zdelo malce čudno in niti slučajno nisem vedela, ali se mi bo takrat sploh ljubilo iti na obisk.
Tisto dogovorjeno soboto smo se res dobili in se imeli fino, čeprav bi se lahko izteklo tudi drugače in bi kateri od otrok na primer zbolel ter bi dolgo načrtovano druženje padlo v vodo, pa bi potem spet minil vsaj mesec dni, da bi naša moška našla nov termin za snidenje.
Gostitelji so bili to pot na srečo oni, ker bi se sicer že teden dni prej obremenjevala s tem, kaj naj dam na mizo. Pršut in sir, pa malo vinčka za zraven, ali kaj bolj neobičajnega, nekaj, s čimer jim ne postrežejo povsod? Čeprav je njim težko postreči s čim posebnim, ker veliko potujejo naokrog in so okusili že vse mogoče. Štrudel bo čisto v redu, bi te pomisleke komentiral moj mož, ki se mu ne ljubi ukvarjati s tako »banalnimi« rečmi, in jaz bi mu najbrž odgovorila, da štrudel ne bo dovolj, sploh pa ne dovolj fensi.
Če bi bili gostitelji mi, bi tisti dan zagotovo še posebej skrbno pospravila stanovanje in pri tem najbrž opazila, da je sedežna garnitura od vsega našega crkljanja, poležavanja in razvajanja že kar precej zmahana, čeprav nam sicer čisto dobro služi in sploh ne opazimo njenih bojnih ran. Potem bi na mizo dala prt, edinega, ki ga imamo, spravila vso kramo s stopnic, preverila, ali so okna vsaj približno čista.
Cel kup dela bi imela zaradi enega samega obiska, in ko bi se znanci prikazali na vratih, bi utrujena od vseh nepomembnih opravkov še komaj stala na nogah. Tako pač je, če se ti nekdo najavi dober mesec dni vnaprej, bi rekla možu, ko bi po njihovem odhodu skušala spraviti kuhinjo v red in bi se nato po napornem dnevu mrtvo utrujena zgrudila v posteljo.
Že takrat, ko sem naše srečanje vpisovala v svojo beležko, sem razmišljala o tem, kje so tisti lepi časi mojega otroštva, ko življenje še ni bilo tako načrtovano do zadnje podrobnosti in je v nedeljo po kosilu pozvonilo ter sva s sestro pohiteli k vratom, da bi videli, kdo je prišel na obisk. Stric Božo? Mogoče stric Dragan? Teta Marjana, morda? Ali pa nekdo čisto drug, nekdo, ki ga nismo videli že dolgo in smo ga zato še posebej veseli? Polni pričakovanja so bili tisti metri od kuhinje do vhodnih vrat.
Nič se ne spomnim, da bi moja mama kaj posebej razmišljala o tem, kaj bo dala na mizo, kakšen domač šnopček se je vedno našel pri hiši. Skuhala je turško kavico in postregla s pecivom, ki smo ga s sestro spekle kar tako, za vsak slučaj, če kdo pride. Potem so starejši obsedeli za mizo, zaposleni s svojimi pogovori, midve s sestro pa sva se pobrali v sobo, srečni, da sva se rešili kontrole. Ali pa sva se potuhnili kje na robu sedežne in vlekli na ušesa.
Lepi časi so bili to in zadnje čase pogosto razmišljam o njih, ker sem tudi sama padla v tisto kategorijo, da raje vidim, če se ljudje ne prikažejo na vratih brez predhodne najave. Sem in tja me sicer še spreleti, kako krasno bi bilo, če bi kar naenkrat pozvonilo in na vratih ne bi stal sosed, ki si je prišel sposodit izvijač, ampak nekdo, ki nam je blizu in je pač šel mimo naše hiše ter se oglasil za hip. Saj mogoče mi tisti trenutek, ko bi ga uzrla na vratih, niti ne bi bilo prav, da je zmotil naš mir, a vem, da bi bila po tem, ko bi sedli za mizo in popili kavo, silno vesela, da je ravnal tako, kot je ravnal.
Zadnjič smo se med sprehodom znašli le kakšno ulico stran od hiše naših znancev. »Pogledamo, ali so doma?« sem vprašala moža in mi je odgovoril, da se to ne spodobi. Da bi morali prej vsaj poklicati. »Kaj pa, če kar pozvonimo?« se je v meni prebudil otrok. In je rekel ja, pa dajmo, poglejmo, ali so doma. Niso bili, pa nič zato. Smo jim poslali sporočilo, da smo bili mi tisti, ki smo sosede spraševali, kje so. In da se vidimo kdaj drugič.
»V nedeljo sem bila prav vesela, da si se javila … Staromodneži so mi bili zmeraj všeč,« je pisalo v sporočilu, ki je prispelo na moj naslov. Tako da zdaj sklepam, da sploh nisem edina, ki včasih pestuje spomine.

Vir: Jana
Značke: obisk, staromodno, načrtovanje