»Blagor tebi, da lahko greš,« sem mu rekla, preden je prijel za kljuko. Čeprav je bil tik pred tem, da stopi skozi vhodna vrata, se je zavrtel na peti in mi odgovoril: »Blagor tebi, da si lahko doma.« Zaprl je vrata za seboj in šel v beli svet.
Obsedela sem z Nejcem v naročju in še preden sem dobro dojela, da sem do desetih zvečer spet prepuščena sama sebi, se je mali začel dreti: »Am, am!« Kar sedela sem v naslonjaču in razmišljala o tem, kako ta hip sovražim tega svojega zlatega moža, ker je lahko šel med ljudi, medtem ko sem jaz obtičala doma z dvema otrokoma. Eden je že prav razdraženo ponavljal tisti svoj am, am, drugi pa nesrečno stal zraven mene in mi vztrajno razlagal, kaj ima za domačo nalogo.
Ne vem, koliko časa bi se tako utapljala v tisti svoji zeleni zavisti, če ne bi imel mali vsega skupaj dovolj in se ne bi začel tako zoprno dreti, da sem se v hipu pobrala za štedilnik. Na hitro sem mu pripravila nekaj za pod zob in se potem posvetila Hanini nalogi, kajti naša hči te samostojnosti, da bi se sama lotila dela, žal ne premore. Želi, da vsaj sedim ob njej in jo opazujem, in če le za minuto odnesem pete stran, nasloni glavo na roke in si privošči počitek. »Te pač rabim,« mi razloži, kadar jo kregam, da bi lahko pri teh letih kakšno stvar naredila tudi sama. Pa čeprav ima tega zoprnega spremljevalca Downa.
Lačna sem bila, ker sem v skrbi za otroka pozabila na kosilo, a sem kljub temu sedla k njej in sva začeli pretvarjati ulomke. Kar dobro nama je šlo in po tihem sem računala, koliko časa nama bo vzelo tistih dvajset računov. Prav nič obetaven izračun je kazal, da sem pečena vsaj za kakšno uro, če se mala vmes seveda ne bo spomnila, da je to pretežko zanjo.
Delali sva s polno paro in v mislih sem že videla zaključek, a se je ravno nekje na sredini Nejc spomnil, da ima vsega skupaj dovolj in da se želi igrati z žogo. Drl se je kot nor, ko ni bilo nobenega odziva, stal pod mizo in s praskanjem skušal uveljaviti svoj prav. Psica se je na jok odzvala z razdraženim laježem in potem se je Hana začela dreti nanjo, naj bo tiho, ker mora delati za šolo ter potrebuje mir. V hiši je bila norišnica, jaz pa tik pred tem, da planem v jok.
Podobno stanje je pri nas še pred nekaj tedni vladalo tudi preostale dni. Mali je hotel svoje, mala s svojimi obveznostmi tudi, mož je bil v službi ali po nujnih opravkih, jaz pa ujeta v tem vrvežu zahtev in pričakovanj. Komaj sem se prebila do večera in ko je mož ob enajstih prišel domov, se mi ni dalo niti govoriti. Še sreča, ker bi mu drugače najbrž povedala kakšno stvar preveč.
To, na primer, da si ne zna niti predstavljati, kako naporna je skrb za družino in dom ter kako težko ob vsem tem opravljam še svoje delo. Pa kako stvari, za katere on še ve ne, da jih je treba narediti, opravim tako rekoč mimogrede in na račun svojega službenega časa, ker želim, da tisti čas, ko je on doma, preživimo skupaj brez obveznosti in prepirov. In še, da jaz delam, četudi ne grem v službo, ker imam pisarno pač doma. Da pravzaprav nenehno nekaj počnem, pa tega velikokrat nihče sploh ne opazi.
Mislim, da sem prijateljici naslednji dan prvič potožila, da imam tega svojega moža včasih dovolj. In da vem, da ima tudi on včasih mene več kot preveč, kar mi je dal zadnjič vedeti s tem, ko mi je prav razdraženo zabrusil, da samo še tarnam, kako utrujena sem. »Seveda sem utrujena, ko pa moram vse narediti sama,« sem sikala nazaj, pa mi ni ostal dolžan in je prhnil proti meni, da je utrujen tudi on, ker ves dan dela in leta po sestankih. »Ti si vsaj doma in imaš mir,« je še navrgel in s tem povzročil, da sem spet skoraj planila v jok.
Vseeno sem zmogla še toliko moči, da sem ustrelila nazaj, da tudi jaz služim denar, pa čeprav doma, in da je ta moja skrb za družino tudi nekaj vredna, pa mi je odgovoril, da vse to ve in da sem jaz tista, ki ima problem s tem. V bistvu mi je najbrž hotel povedati, da se premalo cenim.
Že sem hotela ugovarjati, da to ni res, a sem vseeno malo razmislila o tem. In po nekaj solzah besa na koncu prišla do zaključka, da ima moj mož mogoče celo prav. Da tako samozaposlena v domači pisarni brez šefa in konkurence res težko dobim zunanjo potrditev, ki bi mi dala vedeti, kako dobra in uspešna sem. In da se moram zato najprej oceniti in ceniti sama, pa bo moja prava cena jasna tudi drugim.
Prav nič lahka naloga, vam povem.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, služba, vzgoja, denar