»Branka, nekaj mi povejte,« je rekla, nato pa obmolknila, sklenila roke med kolena in povesila pogled. Marička pomagaj, sem pomislila, kaj sem naredila to pot, pa saj se poznamo šele štiri tedne in sploh še nisem imela priložnosti za kakšen kiks. »Povejte, ste zadovoljni?« je izstrelila potem in sem si kar malo oddahnila, čeprav nisem imela nobenega razloga za slabo vest. »Seveda sem zadovoljna,« sem odgovorila, »drugače bi ga že izpisala in šla kam drugam.«
S tem je bila debata o tem, ali sem zadovoljna z delom varuške mojega sina, zame končana in o njej nisem razmišljala več, vse dokler me ni na poti domov prešinilo, kakšna koza sem, ker nisem spravila iz sebe niti ene besedice pohvale. Da sem res koza, mi je nekaj ur kasneje potrdil še mož, ko sem mu razlagala o tem pogovoru, okaral me je, da bi lahko bila malce bolj gostobesedna na to temo in bi gospe tudi na glas povedala, kar njemu govorim že ves čas, to namreč, kakšno srečo imamo, da smo naleteli prav nanjo.
Pa saj je več kot očitno, da sem zadovoljna, saj vsako jutro klepetam z njo in sem tudi takrat, ko pridem po otroka, gostobesedna in zadovoljna, sem skušala omiliti njegovo grajo, a me je prekinil, da to, kar čutim v sebi, ni dovolj, ker ljudje ne znajo brati mojih misli. Da moram pohvalo izreči tudi na glas in da vsak rad sliši potrditev, da dela dobro.
To, da godi poslušati prijazne besede na svoj račun, seveda vem iz izkušenj, a kljub temu zelo rada pozabim, da bi morala podobna komunikacija potekati tudi v nasprotno smer. Da bi tudi jaz morala ljudem večkrat povedati, kaj si mislim o njihovem delu ali ravnanju. Pa mi gredo besede kljub zavedanju, kaj je prav, težko z jezika, včasih se mi celo zdi, kot da bom s hvaljenjem tistega na drugi strani spravila v zadrego.
Morda je to nekoliko povezano s tem, da sama pravzaprav ne znam sprejemati pohval in da se nanje odzovem približno enako, kot če bi mi nekdo rekel, da sem povsem zanič. Tako se mi je na prvem sestanku z zgoraj omenjeno gospo na primer zgodilo, da mi je začela govoriti o tem, kako rada bere moje pisanje in kako ji je všeč, da me ni sram razkriti svojih občutkov, jaz pa sem med tistim slapom prijaznih besed le sramežljivo gledala v tla. Čeprav bi morala biti vesela, da nekdo rad bere moje misli in da ga moji občutki vzpodbudijo k razmišljanju.
Pravzaprav je bilo tako, da sem bila zelo zadovoljna in vesela, a mi je bilo ob vsej tisti hvali hkrati tako zelo neprijetno, da bi se najraje spremenila v miš in izgubila pod najbližji kavč. Ne vem, če se ne bi bolje držala, če bi mi gospa povedala, da ji moje delo sploh ni všeč.
Mož je seveda opazil mojo zadrego in mi zažugal kot kakšnemu petletnemu otroku: »Poslušaj, no, tebi govori.« Sem mislila, da bom kar skočila nanj, čeprav sem vedela, da ima prav in da se res obnašam kot otrok ter bi se lahko na pohvalo odzvala veliko bolje in bolj odraslo. »Ja, hvala,« sem potem le nekako spravila iz sebe in se spet sramežljivo zazrla v tla.
V avtu sem jih spet slišala, da se ne znam obnašati letom primerno, potem pa so se zadeve unesle in sem pozabila na to izrekanje in sprejemanje pohval, dokler me ni gospa pred dnevi presenetila s tistim vprašanjem in me pripravila do tega, da sem začela razmišljati o tem, kako se nam nekatere stvari v življenju zdijo samoumevne. Kako kar mislimo, da drugi vedo, kaj menimo o njihovem delu, da uspejo iz našega obnašanja sami razbrati, da jih cenimo in menimo, da so dobri v tem, kar počno. Kar nekaj nas poznam, ki odpremo kljun le takrat, ko gre kaj narobe, kadar je vse lepo in prav, pa ostajamo nemi.
Globoko v sebi torej vem, kako blagodejno na človeka vpliva pohvala, in tudi vem, kdaj je treba koga še posebej pohvaliti. Vem, na primer, da je treba našo Hano zasipavati z besedami vzpodbude, tudi takrat, ko kaj naredi povsem povprečno, saj ji pohvale dajo prav neverjetno moč za nadaljevanje začetih projektov. Vem torej, da je treba hvaliti šibkejše, ranljivejše, tiste bolj nesamozavestne, in vem, da se mi zatakne pri tistih, ki po moji oceni tako in tako sami vedo, da so vredni svojega denarja.
Seveda se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da nekdo s toliko teoretičnega znanja in s toliko zavedanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, lahko ravna tako zelo otročje in nestimulativno. Odgovora ne vem, vem pa, da se mi ista napaka dogaja vedno znova.

Vir: Jana
Značke: pohvala, samozavest,graja