Zadnjič smo se s prijatelji zapletli v pogovor o tem, kaj bi se zgodilo z nami, če bi nam uspelo zasesti kakšen dobro plačan direktorski stol. Bi ostali taki poštenjakarji, kot smo zdaj, ali pa bi priložnost iz nas naredila tatu?
Prijatelj je kot iz topa izstrelil, da bi on zagotovo ostal poštenjak. Da ne bi ničesar vzel, pa četudi bi se mu ponujalo na krožniku in bi mu kdo zagotovil, da o tem ne bo izvedel nihče, če pa že bo, bodo odvetniki stvari uredili tako, da se mu ne bo skrivil niti las. Nak, je rekel, jaz bi mrtvo hladno rekel ne.
Sama nisem bila tako zelo prepričana, da bi v primeru, ko bi imela možnost, da poskrbim zase, znala pogledati stran in reči ne, hvala, ter sem to tudi povedala na glas. Prijatelja je kar dvignilo s stola in sva se zapletla v prepir. Da si česa takega nikoli ne bi mislil o meni, mi je zabrusil, in sem mu povsem mirno povedala nazaj, da ta trenutek tudi sama težko razmišljam o sebi na ta način, a da je pač tako, da smo vsi ljudje pod kožo krvavi in niti približno ne vemo, kaj vse lahko prebudi tisto ne prav lepo v nas. Ker je v vsakem od nas tudi kanček pokvarjenca, pa četudi on zdaj trdi, da to ni res.
Zagovarjala sva vsak svoj prav in končala debato tako, da je vsak ostal na svojem bregu. On neuničljivo in do konca pošten, jaz poštenjakinja, ki sama o sebi meni, da lahko ne glede na vse lepe in poštene namene v določenih okoliščinah stori tudi kakšen greh.
Lahko je biti pameten v teoriji, sem rekla možu, preden sva šla spat, in se je strinjal, da sem imela mogoče celo prav, ko sem trdila, da bi vsak, vpet v neki sistem in med sebi enakimi, lahko pozabil, kaj je narobe in kaj prav. Da lahko okoliščine iz nas naredijo primerek, ki nam ne bi bil ravno v ponos.
Na ta naš pogovor o teoriji in praksi sem se spomnila te dni, ko berem v časopisih, da ugledna odvetniška družba preprečuje Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič iz Drage pri Igu vselitev v prostore, ki jim jih je odstopila država. Berem, da je družba več kot petdesetodstotna lastnica stavbe, v kateri naj bi prostore v lasti države preuredili v bivalno skupnost, in zato Center potrebuje njeno soglasje za spremembo namembnosti prostorov iz poslovnih v bivalne. In še, da po mnenju odvetniške družbe bivalna enota za osebe s posebnimi potrebami ne sodi v takšno stresno okolje, kot je stavba, v kateri se opravlja odvetniška dejavnost.
Vsak, ki sem mu te dni omenila ta problem, je seveda takoj rekel, da je to čisto navadna svinjarija in da je odvetnike lahko milo rečeno sram. In sem se vedno strinjala z njimi, da to, kar počnejo, res ni lepo, še manj pa prav, a naj se vsaj za trenutek postavijo v njihovo kožo. Naj lepo v miru razmislijo o tem, kako bi ravnali oni, če bi jih nekdo nekega dne obvestil, da bodo v njihovo stavbo naselili dvanajst odraslih ljudi z downovim sindromom. Bi bili še vedno tako gostoljubni, kot so zdaj, ko se ta zaplet dogaja pred tujimi vrati?
Najprej so vsi trdili, da jih tako sobivanje resnično ne bi motilo, a so bili iz minute v minuto manj prepričani o tem. Ne, ne morejo dati roke v ogenj in reči, da ne bi zinili kakšne proti načrtovani naselitvi, sem na koncu le izvlekla iz njih in potem smo skupaj ugotovili, da smo spet pri tem, da je strašno lahko soditi in obsojati, ko sam nisi vpleten v problem.
Nič se ne bom delala lepo – ne vem, kako bi reagirala sama, če bi bila postavljena pred to izbiro. Oziroma vem, kako bi se odzvala danes, ko imam za seboj enajst let sobivanja z deklico s posebnimi potrebami in vem, da to sploh ni noben bavbav. Rekla bi, ja, pridite, se bomo kaj naučili drug od drugega. Kaj bi na to porekla kakšnih petnajst let nazaj, pa ne vem. In si tudi ne upam trditi, da bi jih sprejela odprtih rok, čeprav vem, da sem že tedaj v družbi zagovarjala tezo, da imajo ljudje s posebnimi potrebami enake pravice kot vsi mi.
Vendar obstaja bistvena razlika med tisto teoretično Branko iz časov pred Hano in to odvetniško družbo. Ta namreč, da bi bila tista teoretična jaz zgolj neki osebek brez vpliva. Ti ljudje pa imajo glas in možnost vplivati na druge. Jim s svojim zgledom pokazati, kako se razbijajo predsodki in kako se ravna prav. Nič drugega jim ni treba narediti, kot reči ja in s tem dokazati, da se proti diskriminaciji in kratenju človekovih pravic ne borijo zgolj v sodnih dvoranah, ampak tudi na domačem terenu. Da niso dobri zgolj v teoriji, temveč tudi v praksi.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, odvetnik, Center Dolfke Boštjančič, pravica