Pričakala me je na drevesu. Naslanjala se je na vejo in tiščala roke v žepe jope. »Živijo,« sem ji živahno rekla v pozdrav, a mi ni odgovorila. »Živijo,« sem ponovila in Nejc v mojem naročju je zagrulil v pozdrav.
»Živijo,« sta pozdravili deklici, ki sta stali ob moji hčeri, naša pa še vedno ni izustila niti besede. »Rekla sem živijo,« sem živčno ponovila, ker me je bilo malo sram pred tistima punčkama, da me moj otrok pred drugimi tako grdo daje v nič.
»Ne grem domov,« je rekla nato in se obrnila stran. »Hana!« sem zaropotala s povišanim glasom, da me je pogledala skoraj nehote. »Ne grem. Ti kar pojdi,« mi je zabrusila in se nasmehnila dekletoma, kot bi jima hotela reči, vidita, tako se streže tem stvarem.
Bila sem tik pred tem, da eksplodiram, a sem morala ohraniti mirno kri. Ne nazadnje sem bila na šolskem igrišču in glasno obračunavanje ni prišlo v poštev. Zasikala sem proti njej, naj se pobere po šolsko torbo, in sem pri tem očitno uporabila tako grozeč ton, da je v hipu zaprla kljun, ki ga je že hotela odpreti v znak protesta, in se prav počasi začela pomikati proti izhodu.
Mislila sem, da se je vdala, a ni bilo tako. »Ne najdem dežnika,« je zastokala in se namenila nazaj proti igrišču. »Mogoče je ostal v očetovem avtomobilu,« sem jo skušala obrniti, a je trmasto rinila v nasprotno smer in mi ni preostalo nič drugega, kot da se napotim za njo. Potikala se je po igrišču in se delala, da išče dežnik, in jaz sem z dojenčkom v naročju capljala za njo, da bi pravočasno preprečila pristanek na kakšnem drevesu. Učiteljice so mi skušale priskočiti na pomoč, a se je kot mula vkopala na mestu in vztrajala, da še ne gre domov.
Vse skupaj je postajalo že hudo čudno in vedela sem, da to pot zlepa ne bo šlo, da bom morala uporabiti grožnjo. Žal. In sem ji rekla, da jo bom prijela za čop in jo zvlekla v avto, pa četudi bo to videla cela šola. »Ne, pa ne boš,« je jezikala nazaj, čeprav je vedela, da jo bom res. Kljub temu sem morala še šteti do deset, da se je le vdala in smo se vsi trije odpravili proti avtu. Na pol poti je začela tarnati, da zaradi mene sploh ni nič s sošolci, čeprav se je prejšnji dan, ko sem prišla ponjo malo kasneje, pritožila, naj drugič pridem malo prej.
»Ko prideva domov, boš šla za deset minut v svojo sobo in boš razmislila o svojem obnašanju,« sem ji v avtu predstavila nadaljevanje zgodbe. »Ne, pa ne bom,« je bila glasna. Da bo vsekakor šla, sem ji razložila, in da lahko izbira zgolj med tem, ali bo do tja prišla sama ali pa ji bom jaz pomagala pri tem. Jokala je kot dež, da se bo poboljšala tudi brez tega ukrepa, a je doma potem vseeno dojela, da je bolje, da gre.
Ko je odsedela tistih svojih deset minut in sva se nato pogovorili o tem, kako grdo se je spet obnašala do mene, je dan normalno tekel naprej. Do naslednjega incidenta. In do naslednje grožnje, da jo bom prijela za čop in ji pomagala izpolniti naročeno.
Ne vem, če veste, kako zoprno je, ko se z otrokom ne moreš dogovoriti čisto nič. Ko mu moraš kar naprej groziti, ker se odziva edino na povišane tone in ga z mesta ne premakne nobena obljuba, nobena pohvala in tudi noben drug pozitiven motiv ne. Ko bi ga tako zelo rad obravnaval kot enajstletnika, pa ti žal ne da povoda za to. Ko te preizkuša pred drugimi in se moraš držati nazaj in ti zato, ker nočeš v javnosti prati umazanega perila in ker je mala videti tako zelo prisrčna punca, potem še kdo reče, da imaš razvajeno hčer.
Včasih me prime, da bi ji jih naložila čez zadnjo plat, da bi si nekatere stvari zapomnila za vse večne čase in bi se potem mogoče odzvala malo hitreje kot doslej. Da bi dojela, da je v življenju treba sodelovati in da obstaja še kdo drug razen nje.
Prijateljica, ki se spozna na te reči, mi pravi, da se obnaša tako, kot v tem trenutku pač zmore in zna, ter da sem jaz tista, ki se mora spraviti v red, da me njeno obnašanje ne bo tako zelo vrgla iz tira. Da jo moram sprejeti tako, kakršna je. Vem, da sem jo sposobna sprejeti natančno takšno, kakršna je, toda ali jo bodo tako muhasto in nepripravljeno na sodelovanje sprejeli tudi drugi? Bodo imeli potrpljenje, da ji bodo eno in isto stvar povedali desetkrat in več, preden bo pripravljena poslušati? Ali pa bodo šli raje stran in jo pustili na igrišču?

Vir: Jana
Značke: trma, sodelovanje, downov sindrom