Najprej sta s sošolko sedeli na začetku vrste. Zato, ker smo v studio prihitele zadnje in so vsi drugi sedeži pri modrih že imeli lastnika. Vedela sem, da ne bo zadovoljna, ker ni blizu svoje Nine, a sem si mislila, da bo že preživela to malenkost. S prijateljico sva se v zaodrju namestili na en sam stol, in to tako, da naju kamere niso mogle posneti.
Gledala sem to mojo hčer, s kakšnim zanimanjem spremlja animatorja, ki občinstvu govori o tem, kdaj je treba zaploskati pa kdaj dati mir in kdaj se spodobi prišepetavati ter kdaj ne. Ko je rekel, zdaj pa zaploskajte, je brž izpolnila ukaz, in sem si ob tem mislila, kaj bi dala za to, da bi tako poslušala tudi mene.
Po uvodnih napotkih se je začelo zares in moja mala je visoko dvignila v zrak šal z napisom Moja Slovenija, natančno tako, kot je gledalcem malo prej svetoval mladi mož. Prepevala je uvodni refren skupaj z drugimi na tribuni in bila sem vesela, ko sem jo videla dobro razpoloženo.
Čeprav me je bilo ves tisti čas, ko so bile na kamerah prižgane rdeče luči, pošteno strah. Tega namreč, da bo moji hčeri v glavo šinila kakšna od njenih genialnih idej. Da se bo na primer sredi snemanja spomnila, da mora nekaj nujno povedati svoji oboževani Nini. Ali pa da se ji bo zdelo, da ve kakšen odgovor, ki ga sicer ne poznajo niti veliko bolj šolane glave, in se bo priglasila k besedi, ne da bi jo kdo prosil za to.
Najprej mi sploh ni bilo jasno, zakaj imam tako potne roke, saj sem vendar sedela na varnem in ni bilo razloga za to, potem pa sem le ugotovila, da sem napeta zato, ker sem svojo hčer poslala v svet brez nadzora. Da sem tvegala in da me zdaj zelo skrbi, kaj se bo izcimilo iz tega. Kajti moja hči natančno ve, kdaj je moja roka prekratka za to, da bi ji prekrižala načrte.
Debelo uro sem se tako po tihem potila, a je bilo vse o. k. Potem pa sem naenkrat zagledala Hano, kako skupaj s sošolko zapušča svoj stol in se premika proti sredini vrste, tja, kjer je lahko imela svojo Nino ves čas na očeh. In kjer je bila na žalost ves čas v kadru.
Imelo me je, da bi stopila k njej in jo odvlekla nazaj na njen prostor, a nisem mogla narediti nič. Premori med snemanjem so bili tako kratki, da nastale situacije nikakor ne bi uspela urediti, ne da bi nastal hud špetir.
Obsedela sem torej na istem mestu in si rekla, bo že. Če ne bo poslušala navodil, jo bodo odgovorni že nagnali s tribune. Pa je bilo na srečo vse v najlepšem redu, Hana se je prav blaženo smehljala v Ninino smer.
Vse je lepo teklo skoraj čisto do konca, potem pa sem kar naenkrat uzrla to mojo Hano, kako stoji sredi tribune in glasno zahteva, naj Nina poišče Branko, ker ji je iz ušesa padel čepek proti hrupu in ga mora Branka nujno najti.
Ubogi ženski se seveda niti sanjalo ni, kdo je ta nesrečna Branka, a je na srečo stopila k voditelju, ki je vedel, kje sedim, ker me pozna. Katapultiralo me je proti tribuni in tam sem našla napol histerično hčer, ki je glasno zahtevala od mene, da se vržem na kolena in poiščem nesrečni čep. Najbrž bi to res naredila, ker sem vedela, da bo drugače hudič, a so se tehniki že začeli dreti, da se bo snemanje nadaljevalo, in z misijo čepek ni bilo nič.
Prosila sem jo, naj zdrži do konca brez nesrečnega čepa, ker vse skupaj le ni tako glasno, kot se ji zdi, pa je začela jokati, da ne bo šlo. Da ona ta čep potrebuje. Potem pa pojdi z mano v zaodrje, kjer je mir, sem ji svetovala, a tudi to ni prišlo v poštev. Nisem imela druge izbire, kot da jo pustim tam in grem. Ona pa je ostala, objokana in z rokami na ušesih, da se mi je kar trgalo srce. Pa četudi sem vedela, da se bo vihar zelo kmalu polegel.
Sošolka ob njej je bila naravnost krasna, tolažila jo je in mirila in mislim, da je potrebovala manj kot pet minut, da se je moji hčeri vrnilo dobro razpoloženje ter je pozabila, kaj jo je pravzaprav spravilo v obup.
Ta izlet v svet smo preživeli brez hujših posledic, niti slučajno pa ne vem, s čim me bo moja hči presenetila na naslednjem. Zelo verjetno ima na zalogi še cel kup izvirnih idej, katerih izvedbe ne bom mogla preprečiti, pa če si to še tako želim. Najini možgani preprosto funkcionirajo različno. In tako mi ne preostane nič drugega kot to, da še naprej potim krvavi pot in upam, da bomo tudi naslednjič priče srečnemu koncu. Kajti bolje ne bo nikoli. Tudi čez dvajset let ne.

Vir: Jana
Značke: Moja Slovenija, televizija, Nina Valič