»Jaz sem prestar za to,« je zadnjič zvečer potarnal mož, potem ko je skupaj z mano preživel ne vem kateri že predpubertetniški izpad najine hčere tisti dan. Prav ubog je bil videti, ko je tako do konca sesut sedel ob robu kopalne kadi in kopal našega razposajenega malčka, in še predobro sem razumela, o čem govori.
Večer prej sem jaz od utrujenosti doživela en tak mini živčni zlom. Stala sem v kuhinji in zrla v kup umazane posode, ki me je čakal od kosila. Seveda se je hrana v tem času posušila in prilepila na posodo, da mi je šlo ob pogledu nanjo kar na jok. Slabe volje sem se lotila dela, mož je medtem poskušal umiriti Nejca, ki je imel za seboj ne prav briljanten dan in se je drl od petih popoldne naprej. Hana je ves dan jezikala nazaj ob vsaki prošnji, naj mi priskoči na pomoč, take pubertetniške v stilu, pa zakaj moram vedno jaz delati, pa zakaj ne morem pogledati oddaje do konca, pa zakaj mi stalno nekaj težiš …
Meglilo se mi je pred očmi od vsega, kar sem doživela tisti dan, in sem samo čakala na trenutek, ko bo mali končno utonil v spanec, mala pa se bo tudi spokala spat in bo v stanovanju nastopila blagodejna tišina. Pa mi ni bilo dano uživati v njej, ker se je Hani zdelo, da je ob pol desetih še prezgodaj, da bi šla spat, in se je na vso moč borila za svoje pravice, pa tudi Nejc še ni končal svojih glasbenih uric za tisti dan.
Z možem sva se izmenjavala ob njem tja do desetih zvečer, a njegovemu dretju ni bilo videti konca. Takoj ko je v sobi ostal sam, se je začel dreti. Mučenje je trajalo do enajstih zvečer, ko je od utrujenosti končno le zaspal.
»Bova zdaj jedla?« me je vprašal mož in sem kujavo izjavila, da me je minilo veselje do hrane. »Seveda boš jedla,« je rekel, ker me predobro pozna in ve, da sem na žalost kar naprej lačna. »Ne, pa ne bom,« sem prhnila napol v joku in vzela svoji dve hrenovki iz lonca. Ko sem ju zavijala v folijo, sem planila v jok. »Jaz imam vsega poln kufer,« sem zahlipala kot majhen otrok, da se je mož začudeno zazrl vame. »Daj, ne pretiravaj,« je rekel potem in sem mu še enkrat zatrdila, da je vse to, kar se nam dogaja zadnje čase, zame preveč. Da sploh nimam več časa zase.
Potem sem se oblekla v pižamo, rekla lahko noč in šla spat. V postelji sem potočila nekaj solzic olajšanja, ker je dan končno za menoj, potem pa utonila v tako trden spanec, da bi se mali prav lahko drl vso noč, pa njegovega joka ne bi niti zaznala.
Seveda se v naši družini ne dogaja čisto nič takega, kar se ne bi dogajalo tudi v kakšni drugi slovenski družini, v kateri premorejo dva otroka. Vsakdanje skrbi pač. Le to je, da imamo pri nas kombinacijo najstnice in dojenčka ter da midva nimava več toliko energije kot nekoč.
Ljudje me pogosto sprašujejo, kako je biti mama pri štiriinštiridesetih. Super, jim običajno odgovorim, in res mislim tako, kajti resnično neznansko uživam s tem našim dojenčkom. Nič se ne obremenjujem z malenkostmi, ki so se mi zdele strašno pomembne, ko je bila Hana njegovih let. Se mi zdi, da materinstvo doživljam povsem drugače, globlje in s čisto drugimi čuti. Mogoče je tako tudi zato, ker se mi to pot ni treba ubadati z vsem tistim balastom, ki ga s seboj prinese downov sindrom.
Le to je, da sem utrujena stokrat bolj, kot sem bila pred desetimi leti, nato skesano priznam ljudem in jim začnem razlagati o tem, da sem na zunaj morda res videti enaka, kot sem bila takrat, ko sem se naokoli sprehajala s Hano, a imam veliko manj energije. Da se moram na sto desetih stopnicah, ki me pripeljejo do našega doma, z Nejcem v naročju ustaviti vsaj enkrat, medtem ko sem jih nekoč s Hano in z dvema torbama na ramenih premagala v enem samem pohodu. Da sem zvečer tako utrujena, da ne smem niti sesti na kavč, ker v nekaj minutah sede zaspim. Da se mi nabirajo zaostanki, ker vseh obveznosti ne uspem stlačiti v en dan. Da nekako ne zmorem biti mama, varuška, vzgojiteljica, učiteljica, žena, partnerka, prijateljica in še novinarka v eni osebi. Da si to sicer želim, a preprosto ni izvedljivo.
Prijateljica mi sicer govori, da se midve ne bova nikoli postarali, ker imava tako zelo pestro življenje, da je to nemogoče, a se mi zdi, da so leta pri meni že začela opravljati svoje delo. Da je deset let izkušenj začelo terjati svoj davek.

Vir: Jana
Značke: utrujenost, materinstvo, leta