S prijateljico sva malce predolgo postavali na vogalu in klepetali, pa je bila ura hitro več kot pet minut čez pol dve. Zgroženo sem pogledala na uro in oddirjala proti šoli. Mislim, da sem zamujala dobrih pet minut, a me ni pretirano skrbelo, ker iz izkušenj vem, da zmeraj traja vsaj deset minut, da se moja hči privleče iz razreda, nato pa še dobrih deset, da navleče nase jakno in čevlje. Medtem ko jo med čakanjem nestrpno priganjam, mi običajno reče: »Mami, pa saj se nam nikamor ne mudi.«
Ravno sem se prebijala po stopnicah, ko mi je v žepu jakne zazvonil telefon. Samo še to mi je manjkalo, sem pomislila, in mi še na misel ni prišlo, da bi pogledala, kdo je. Znoj je zaradi napora in hitenja že tako lil z mene, poleg tega se telefoniranja v šoli malo bojim, ker sem jih enkrat že fino slišala zaradi njega.
Bilo je takrat, ko sem se s slušalkami v ušesih namenila vstopiti v šolo in me je ena od treh učiteljic, ki so mi prekrižale pot, pocukala za rokav. »Lahko prosim daste slušalke iz ušes,« me je prosila in gledala sem jo, kot da je priletela z Marsa. »Kako prosim?« sem vprašala kot kakšna predrzna smrklja in je povsem mirno še enkrat ponovila svojo prošnjo. Da otrokom v šolskih prostorih ne dovolijo telefonirati, mi je razložila, in da moramo biti odrasli otrokom za zgled. »Seveda, seveda,« sem zajecljala in me je bilo zaradi napake kar malo sram. Čeprav v tistem hipu sploh nisem z nikomer govorila in sem imela slušalke v ušesih le za vsak slučaj.
Telefon v mojem žepu je to pot prav zoprno zvonil naprej, tako da sem se odločila tvegati še kakšen opomin in pogledati, kdo je tako zelo vztrajen. Na ekranu je bila izpisana številka Hanine razredničarke in vedela sem, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.
»Kaj bo dobrega?« sem kljub temu tiho rekla in se pri tem obrnila proti steni, da si s prepovedanim početjem ne bi nakopala dodatnih zamer. »Sprašujem samo, ali Hana res lahko gre sama k vhodnim vratom in vas počaka tam ali pa mora počakati tukaj, kot smo se dogovorili na sestanku?« jo je zanimalo in sem ji razložila, da sem že na stopnicah in naj me zato mala počaka kar pri njej.
Čez manj kot minuto sem bila pred razredom, a moje Hane že ni bilo več tam. Ne glede na vse razredničarkine nasvete se je samovoljno odločila, da mi gre naproti. Mahnila jo je po tistih stopnicah, na katerih me zagotovo ne bi srečala, ker nikoli ne hodim po njih, saj vodijo v jedilnico in ne proti izhodu. Prepričana sem, da nalašč, da ji ne bi pokvarila načrtov in bi lahko šla sama čim dlje, saj ve, da ji tega za zdaj še ne dovolim.
Videla sem samo še delček njene roza jakne, ko je izginila za ovinkom in se namenila po stopnicah navzdol, ter sem na srečo premogla še toliko energije, da sem zavpila proti sošolki, naj jo pripelje nazaj. V nekaj minutah jo je res privedla predme in mala ni kazala nobenih znakov kesanja, ker se ni držala dogovora in je ravnala tako, kot je sama presodila, da je prav. »Pa kaj,« je rekla, »saj znam sama priti domov.« Samozavestno se je obrnila na peti in jo mahnila proti pravim stopnicam, da nisem imela druge izbire, kot da jo urno uberem za njo.
»Mislim, da se morava pogovoriti o tem dogodku,« sem ji zatežila, takoj ko sem prišla do sape, pa mi je zabrusila: »Nimava se kaj pogovarjati.« In je pospešila korak. Kljub temu da mi je pritisk dvignila v nevarne višave, sem še premogla toliko razuma, da sem ji začela mirno razlagati, da so taki nenajavljeni odhodi, za katere nihče ne ve, lahko nevarni, pa da se ji lahko kaj zgodi. Povsem mirno mi je odgovorila, da vse to ve.
Podobne odgovore zadnje čase dobivam vedno znova in se mi celo zdi, da mala res vedno ve, kdaj ne ravna prav in v nasprotju z dogovorom, a kljub temu ne more iz svoje kože in naredi tako, kot si je zamislila v svoji svetlolasi glavi. Kot bi bila v njej neka sila, ki ji šepeta, naj ne posluša dobrohotnih nasvetov.
Strašno mi gre na živce ta njena lastnost, seveda pa me tudi malo skrbi, ker v prihodnosti napoveduje težave, a vsem skrbem navkljub skušam videti širšo sliko. Kajti če pomislim malo bolj trezno in neobremenjeno s stričkom Downom: mar ne ravnamo včasih vsi mi tako, kot se zdi samo nam prav, in nam je pri tem vseeno za vse, ki jih lahko ta odločitev prizadene?

Vir: Jana
Značke. šola, Telefon, downov sindrom