Še preden je stopila na led, sva si že prišli navzkriž. Kaj če bom padla?« jo je zanimalo in sem ji najmanj desetič tisti dan razložila, da bo pač vstala in oddrsala naprej. »In če se bom udarila?« je nadaljevala in sem jo tudi že desetič poučila, da jo bomo malce pocrkljali in bo vse hitro v redu. Imela je še sto podvprašanj in dvomov na isto temo, in ker sem o njih poslušala že ves dan, so me malo začeli izdajati živci.
Začeli sva se prebijati proti ledu in po suhem nama je še kar šlo, ko pa sva stopili nanj, se je hitro izkazalo, da nisem kaj dosti boljša od nje. V sposojenih drsalkah sem se komaj držala na nogah. Počakaj pri ograji, sem ji naročila, da naredim kakšen krog in vidim, ali bom sploh lahko poskrbela zate, in po treh krogih sem ugotovila, da sem pripravljena na poučevanje.
Jaz tega ne znam, je trmulila pri ograji, in prav nič ni pomagal moj zgled. Potrebovala sem kar nekaj dobre volje in živcev, da sem jo spravila od ograje in da sva skupaj oddrsali novim dogodivščinam naproti. Nisva še naredili pol kroga, ko se je tako zelo obesila name, da sva obe skoraj treščili po tleh. »Kaj pa delaš?« sem bila zgrožena, pa me je nadrla, da jo je strah in da se vendar mora za nekaj prijeti. Razložila sem ji, da tako ne gre in da bova obe padli, če se bo tako obešala name, pa je ni kaj prida ganilo, in je to mirno počela naprej.
Po nekaj mučnih krogih mi jo je le uspelo prepričati, da je čar drsanja v tem, da drsaš sam in da ona to zagotovo zmore in zna, da pa mora veliko vaditi, tako kot plesni pari na olimpijskih igrah, ki sva jih gledali prejšnji večer. Primerjava z olimpijci je delovala in mala se je pogumno podala na led.
Dokler je vedela, da nisem ob njej, se je prav dobro držala, da sem bila kar ponosna na njo, kakor hitro pa je zaznala mojo bližino, se je s tako silo obesila name, da sem komaj ostala na nogah. Čim sem drsala z njo, je pozabila na vse svoje skromno drsalno znanje in postala nebogljena kot trileten otrok. »Hana, zanašaj se nase,« sem ji rekla in jo opozorila na to, da ji zadnje leto to trobim vsaj kakšnih desetkrat na dan, a ji to dejstvo kljub temu še ni prodrlo do srca. »Saj vem,« je jezikala nazaj in se ponovno poskušala opreti name. Oddrsala sem naprej in jo pustila sredi drsališča. Nekaj časa je stala tam in se ozirala naokrog, potem pa le dojela, da se bo morala opreti na lastne sile. Suvereno je oddrsala do ograje in me iskala s pogledom, češ, a vidiš, da znam.
V podobnem vzdušju sva preživeli preostali čas in jemali eno in isto lekcijo spet in spet. Začni se zanašati nase, sem ji težila, ona pa nazaj, da to stalno govorim in naj ji že neham težit. In je imela prav, ko mi je vrgla naprej, da ta stavek ponavljam vedno znova. Kakor je res tudi to, da se moja hči silno rada zanaša na druge in da kakšenkrat sploh ne želi poskusiti, kje je njen domet. Da se pač naredi malce ubogo in ji ljudje hitro priskočijo na pomoč.
In če njo še nekako poskušam razumeti - čeprav priznam, da mi ta lastnost tudi pri njej ni niti malo všeč -, nikakor ne razumem povsem zdravih odraslih osebkov, ki zgolj čakajo na to, da bo nekdo nekaj naredil namesto njih. Da pričakujejo pomoč tudi takrat, kadar je sploh ne potrebujejo, in bi bili težavam čisto lepo sami kos. Prav pred kratkim sem imela opravka z eno tako osebo in sem skoraj dobila živčni zlom, ko sem ji skušala razložiti, da ji nihče ni dolžen priskočiti na pomoč, ker ima vse potrebne atribute za to, da si pomaga sama. Ne, je cepetala ta meni tako ljuba oseba, morajo mi pomagati, ker sem jaz zanje naredila to in to.
Kar nekaj svojega časa sem vložila v to, da bi ji dopovedala, da so vse stvari slajše, če jih dosežeš sam, ker tako za vedno veš, da si sposoben preživeti brez tuje pomoči, a ni kaj dosti pomagalo. Kot moja enajstletna hči je cepetala na mestu in zahtevala roko, ki bi jo popeljala na spolzek teren.
»Na srečo je mene mama že zelo zgodaj naučila lekcije, pomagaj si sam in bog ti bo pomagal,« sem pisala prijateljici, ko je ta osebek zadevo pripeljal tako daleč, da nisem mogla več. »Tako vsaj vedno veš, pri čem si,« je pisalo v sporočilu, ki je prispelo nazaj.

Vir: Jana
Značke: drsanje, samopomoč, živčni zlom