Resda je na vabilu na zabavo pisalo, da bodo vsi, ki ga držijo v rokah, najini gostje in bova zato midva poskrbela za to, da tisti sobotni večer ne bodo lačni, a sem jih kljub temu prosila, naj prinesejo s seboj kaj za pod zob.
Mož je bil silno proti temu, da jih obremenjujem s tem, rekel mi je, da se mu ne zdi normalno, da nekoga povabiš v goste, potem pa mu naložiš delo. Kdo pa bo v soboto kuhal, se je hudoval, saj bo tam dovolj hrane za vse. To je bilo sicer res, a sem kljub temu vztrajala pri svojem. Želim, da vsakdo zabavi doda nekaj svojega, sem trmulila, ker bo tako tudi sam naredil nekaj za dobro vzdušje in bo s tem zabava čisto majčkeno tudi njegova.
Zmajeval je z glavo, ta moj prijazni mož, me prepričeval, da ni prav, da ljudi v teh težkih časih, ko imajo že tako in tako preveč dela sami s seboj, obremenjujem še s peko slaščic in pripravo solat, a je na koncu vseeno obveljala moja. Vtaknite kaj v pečico in to prinesite s seboj, sem nakracala na vabilo in upala na vsaj minimalen uspeh.
Potem so začela deževati obvestila o tem, kaj vse bodo pripravili najini gostje. Eni so me obvestili, da iz njihove kuhinje prihaja na skupno mizo burek, drugi, da bodo z veseljem spekli pecivo, tretji so ponudili krompirjevo solato, četrti paradižnikovo in tako naprej.
Na koncu je naneslo tako, da smo imeli na mizi kar štiri francoske solate, ker se mi je ta del usklajevanja pač malce izmuznil iz rok, a je bilo tako samo še bolj zabavno, ker se je iz tega izcimilo pravo malo tekmovanje. Katera je najboljša, smo skušali ugotoviti ob mizi, ki se je kar šibila od domačih dobrot, da sem pomenljivo pogledovala proti možu, češ, pa si rekel, da ljudem to ne bo všeč. V bistvu je bilo pokušanje in ugotavljanje, kdo je kaj naredil, lepši del večera.
Strašno sem bila vesela, da sem poslušala svoj ne vem kateri čut, ki mi je narekoval, naj goste povabim k soustvarjanju sobotnega večera, in je potem mož o tem mojem uspehu poslušal še nekaj dni.
Zakaj sem se torej odločila težiti ljudem, če pa bi vse tisto, kar so prinesli na zabavo, lahko kupila v kakšni trgovini in jim s tem prihranila trud? Zato ker sem prepričana, da ljudje takrat, ko smo soudeleženi pri organizaciji nekega dogodka, drugače dojemamo stvari. Aktiven član je pač nekaj drugega kot pasiven opazovalec, ki običajno vidi le tisto, kar ni prav. Tolerantnejši smo, če smo tudi sami del nekega načrta.
Gostje so mi povedali, da so že teden dni pred dogodkom razmišljali o tem, kaj bodo skuhali, in se veselili zabave ter razmišljali o njej. In so zatorej tisti večer prišli pripravljeni na prizorišče in se niso zgolj prestavili iz ene scene v drugo ter potem porabili nekaj ur, da so se odklopili od vsega, kar jih je obremenjevalo pred prihodom.
Se mi zdi, da se ljudje vse prevečkrat pritožujemo nad stvarmi in dogodki ter čakamo, kaj bodo drugi naredili namesto nas. Opažamo napake in pomanjkljivosti, kritiziramo in ocenjujemo delo drugih, ne da bi pri tem pomislili na to, da bi za izboljšanje stanja lahko kaj naredili tudi sami. V bistvu pa je tako, da ljudje silno radi kaj postorijo, le da se pogosto sami sploh ne spomnijo na to, da bi lahko priskočili na pomoč.
Da si tudi sam odgovoren za to, kako se boš kje počutil, se naša družina že drugo leto uči na waldorfski šoli. Šolski sistem je tam namreč zamišljen tako, da starši soustvarjamo šolo. Da se od nas nekako pričakuje, da bomo aktivni sodelujoči in ne zgolj tisti, ki svojega otroka zjutraj pustijo v šoli in se potem pritožujejo, kaj vse tam ni prav. Da očetje prostovoljno popleskajo kakšen šolski hodnik pa da mame kdaj pripravimo kakšno solato ali slaščico, ki jo drugi starši potem prodajo na sejmu in tako zberejo denar za šolski sklad. Da skupaj s svojimi potomci sestavljamo klopce in še kako drugače priskočimo na pomoč.
Mnogim našim prijateljem se to, da starši investiramo svoj prosti čas v šolo in tam počnemo stvari, ki jih v drugih šolah ne počne nihče ter se zato zdi, kot da sploh ne obstajajo, zdi naravnost grozno. Meni pa je prav to, da vsak doda svoj kamenček v skupni mozaik, silno všeč. Tako smo namreč vsi majčkeno odgovorni za to, da nam je lepo. Nič se ne moremo izgovarjati na druge.

Vir: Jana
Značke: waldorfska šola, zabava, razlog, odgovornost