Tisti dan, ko je na naš naslov prispel Nejčkov rojstni list, si bom zapomnila za vedno. Pa čeprav ni bil nič kaj prida dan in je zunaj deževalo in sem se zaradi preutrujenosti že skoraj spogledovala z depresijo. Tisti na videz povsem običajen kos papirja, ki sem ga previdno izvlekla iz ovojnice, da ga ne bi strgala, je namreč dokazoval, da sem po enem letu resnično postala Nejčkova mama. Da je to zdaj črno na belem zapisano tudi v njegovem rojstnem listu. In da je s tem, ko so moje ime vpisali v rubriko mati, njegova biološka mama izgubila vse roditeljske pravice. Na tisti depresivni dan je naš Nejc dokončno postal naš. Čeprav je bil čisto naš že od vsega začetka in ves ta čas, ko smo skupaj prestajali preizkusno dobo.
»Vaju je kaj strah, da si bo njegova mama premislila?« so naju spraševali prijatelji in znanci, medtem ko so tekli ti preizkusni dnevi in se je zdelo, da so vsi drugi okoli naju veliko bolj živčni kot midva. »Niti za sekundo ne pomislim na to,« sem jim odgovarjala in je mož s kimanjem pritrjeval mojim besedam. In je čisto res, da nisem niti enkrat pomislila na to, kaj bo, če bodo pri mami, ki se je odločila svojega otroka oddati v posvojitev, nekega lepega dne med to preizkusno dobo hormoni opravili svoje delo in bo hotela svoje dete nazaj. Tako močan notranji občutek sem imela, da bo na koncu vse lepo in prav, da sem bila povsem mirna.
Običajno sem ljudem razložila, da bi bila, če se zadeve ne bi iztekle tako, kot je bilo načrtovano, naša družina še vedno v plusu, ker je imela ta privilegij, da je soustvarjala Nejčevo življenje od začetka, in nam je bilo torej podarjenih čudovitih 365 dni, ter da teh naših skupnih trenutkov njegova mati nikoli ne bi mogla nadoknaditi in bi zato vse življenje živela s to izgubo. In sem se smejala ob tem, čeprav sem vedela, da bi mi počilo srce, če bi se to res zgodilo. Da mi v tem primeru vse te pozitivne misli ne bi prav nič pomagale. Da bi mi bilo najbrž tako zelo hudo, kot je bilo zagotovo njegovi mami, ko se je odločila tako, kot se je bila odločila.
Tisti trenutek, ko se odločiš, da boš otroka posvojil v Sloveniji, prevzameš nase tudi tveganje, da si lahko njegova mama premisli. Zakon ji to namreč omogoča in je tako tisto leto, ko ji je dana ta možnost, otrok, ki sicer nosi tvoj priimek in si mu ti izbral ime ter ga sprejel za svojega, pri tebi le v postopku posvojitve. Čeprav živi pri tebi in ti odreja vsakodnevni ritem, uradno ne stanuje pri tebi, ampak na pristojnem centru za socialno delo. In ti moraš za vsako stvar, ki jo je treba zanj urediti na kakšnem uradu, dobiti njihovo soglasje. In vse otrokove zdravniške izvide iz zdravstvenega doma najprej pošljejo njim ter jih nato oni pošljejo tebi. Center za socialno delo na neki način živi s tabo in ti hočeš nočeš živiš z njim. Nič kaj prijetna reč, priznam, a pač sodi zraven.
Če je vse to tveganje in gledanje pod prste zate preveč, pač moraš poiskati drugo rešitev. Običajno je to posvojitev v tujini, kjer pa te čakajo drugi križi in težave. A je tam definitivno tako, da je otrok dokončno tvoj tisti trenutek, ko tako odloči sodišče. Nobenega centra za socialno delo ni, ki bi ti gledal pod prste. In nobenega tveganja, da bo otrok srečal mamo za prvim hribom. Ker je njegova biološka mama tisoče kilometrov stran in je tako možnost naključnega srečanja minimalna.
Priznam, da včasih pomislim na to, kaj bi bilo, če bi se enkrat v prihodnosti po naključju znašla iz oči v oči z Nejčkovo biološko mamo. V tej naši ljubi Sloveniji, kjer smo zaradi majhnosti lahko prav vsi že jutri nekako povezani z nekom, ki je bil za nas še včeraj popoln neznanec, to namreč niti ni tako zelo nemogoče. Ne vem, kaj bi naredila, če bi z neko žensko ugotovili, da naju povezuje isti otrok in da mu je vsaka od naju nekaj dala. Domnevam, da bi mi bilo vsaj rahlo neprijetno pa da bi se v meni prebudila tigrica, ki želi obvarovati svojega mladiča. Kaj pa vem, kaj bi mi v tistem trenutku šinilo v glavo.
Na srečo naju je Hana naučila, da ni dobro razmišljati o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo v prihodnosti. Da je treba živeti v sedanjosti in uživati v vsakem trenutku. Da je tveganje del življenja in da ga je treba sprejeti. Drugače se ti mimogrede zgodi, da zaradi strahu obtičiš na mestu.

Vir: Jana
Značke: posvojitev, mama, rojstni list