»Nekaj časa se že nismo videli, zato vaju moram vprašati, ali sta še za posvojitev,« je rekla socialna delavka, potem ko smo si po nekaj mesecih spet zrli v oči. »Seveda sva,« sva ji odgovorila, upajoč, da sva to pot pri njej zato, ker ima za naju dobre novice. Da nama bo povedala, da je najina prošnja, ki že precej časa počiva v enem od predalov njene mize, dočakala pozitiven odgovor. Da se je nekje neka ženska odločila oddati svojega otroka in naju s tem dejanjem nevede še enkrat naredila za starša.
»Fino,« je bila kratka ženska, »ker imamo za vaju enega fantka.«
Kar sedela sva tam, ne da bi sploh kaj rekla, čeprav sva prej po tihem pričakovala, da bi se ta shod lahko končal tudi tako, in skušala dojeti, kaj se je pravkar zgodilo. Da sva potem, ko sva že skoraj obupala, da bo najina desetletna hči dobila brata ali sestro, vendarle še enkrat postala starša.
»Če sta za, je najbolje, da ga gremo pogledat,« je socialna delavka prekinila najin nemi tok misli in dogovorili smo se, da se dobimo ob enih pred vhodom v bolnišnico, tam si je neka nebogljena štruca, ki naj bi postala najin otrok, še nabirala moči za vstop v vrtinec življenja. Na tej točki sploh še nisva dojela, da se nama res dogaja vse to in da bova že čez nekaj ur imela enega otroka več.
Deset pred eno sva bila že tam. Socialna delavka tudi. Mislim, da je bila ura natančno ena popoldne, ko sva se prvič zazrla v najinega Nejca, takrat še dečka brez imena. Zgolj stala sva tam in se čudila, kako hitro se naenkrat odvijajo stvari. »Kaj mislita?« je posegla vmes socialna delavka in seveda sva ji odgovorila, da ga bova z veseljem sprejela v svojo družino. »Potem bom začela urejati papirje,« je rekla in šla. Nič kaj romantičen začetek materinstva.
Še malo sva postala ob inkubatorju in si poskušala zapomniti čim več podrobnosti tega našega prvega srečanja ter ob tem drug drugega spraševala, ali je vse skupaj sploh res. Je to dete res najin otrok?
Potem so naju prevzeli zdravniki. Zato da so nama povedali, da je mali zdrav, a bo moral zaradi prezgodnjega rojstva kljub temu še nekaj časa ostati pri njih. Glavna zdravnica je govorila in govorila, a sploh nisem slišala, kaj govori, ker sem imela preveč dela sama s seboj in s tem, da Nejčkov nenadni prihod umestim v svoje že izdelano življenje.
Postati mama v nekaj urah ni lahka stvar. Čeprav veš, da se bo to enkrat zgodilo, ker si v posvojitev vložil kar nekaj atomov svoje moči, in četudi si želiš, da bi se zgodilo kar se da hitro, namreč ne veš, ali bo do tega prišlo čez nekaj mesecev ali pa bodo minila leta, preden boš lahko stisnil otroka v objem. Ko oddelaš tisto prvo dejanje, testiranje in izpraševanje, ni nič več odvisno od tebe. Lahko samo čakaš in upaš, da se bo zgodba razpletla čim prej in tebi v prid.
Ves ta čas, ko živiš na videz normalno življenje, je sicer nekje v zraku misel na otroka in na skrivaj skoraj vsak dan pomisliš nanj, a je končno dejanje po mojem vedno šok. Preprosto se ne moreš pripraviti na to, da te bo nekega dne nekdo poklical in ti rekel: čestitamo, postali boste mama. Kar zglasite se pri nas.
Še dobro, da je naš mali junak zaradi prezgodnjega rojstva še nekaj tednov preživel v bolnišnici, da smo se lahko vsaj približno pripravili na misel, da nas je po novem skupaj s psom pet, pa da smo pripravili najnujnejšo opremo za njegov prihod in za silo uredili zmedene misli. Če se Nejcu ne bi tako mudilo na svet in bi vse potekalo po načrtih, bi verjetno postala mama dobesedno čez noč.
Kljub temu da smo imeli na voljo nekaj tednov za privajanje na novo stanje, je bil začetek po svoje kar težak. Nobenih hormonov ni bilo, ki bi mi priskočili na pomoč, naredili nočno vstajanje vsaj malo lažje in me vodili pri vseh tistih opravilih, ki nebogljeno bitje ohranjajo pri življenju. Ko danes gledam na prve skupne mesece, se mi zdi, da sem delovala kot kakšen robot, previjala, hranila, tolažila in pestovala, ker sem pač vedela, da je tako prav.
Seveda sem tega našega Nejca ljubila od prvega trenutka, ko sem se zazrla v njegov obraz, a je moralo miniti kar nekaj časa, da se je ugnezdil globoko v meni in tam tudi ostal. V bistvu sva ne glede na vse dobre namene oba kar garala za to, da se je v meni zgodilo to, kar se pri drugih mamah zgodi takrat, ko prvič ugledajo modro črtico na testu za nosečnost. Da namreč malega nisem sprejela samo razumsko, ampak z vsem svojim bitjem.

Vir: Jana
Značke: posvojitev, materinstvo, ljubezen