Anica in materinski dan izpod peresa Dese Muck je tista knjiga, ki si jo je naša hči izbrala za domače branje. Glede na to, da je otrok s posebnimi potrebami, ima namreč ta privilegij, da si lahko sama izbere, kaj bo brala, in po mojem je to prav, ker je najpomembneje, da tak otrok sploh kaj bere, in sta vsebina ter učni načrt v drugem planu.
Sedli sva torej k branju, pa čeprav sva to knjigo enkrat že predelali, in mala se je kar dobro prebijala skozi tekst. Ko sva končali, sem jo vprašala, o čem govori knjiga, da bova lahko glavno misel zapisali v zvezek, in je kot iz topa izstrelila: »Mama je ena sama.« Malo sem še drezala vanjo, naj mi pove še kaj več o tem, kako je zdaj s to eno samo mamo, in je nato dodala še: »Zato ji moramo pomagati.«
Potem je naštela, kako lahko takšni mulčki, kot je ona, pomagajo svoji edini mami, da lahko pospravijo, obesijo perilo, skuhajo kosilo in ji kdaj pa kdaj prinesejo kakšno darilo, na primer zlat kozarec, tako, kot si je bila darilo zamislila Anica. To pa je bilo tudi vse, kar je v knjigi prepoznala kot pomembno.
Bila sem zadovoljna z njenimi odgovori, ker mi je to dalo vedeti, da ve, kaj bere, in da ni le dobro natreniran otrok, ki se je pač naučil črke povezati v celoto, v resnici pa ne ve prav dobro, o čem govorijo ti v zaporedje povezani znaki.
O tem me je nekoč, ko smo se še mučili s prepoznavanjem glasov, namreč skušala prepričati neka ženska, ki je imela doma sestro z downovim sindromom, in je zato, kot me je poučila, dobro vedela, o čem govori. Downi se pač niso sposobni naučiti prepoznavati vsebino iz prebranega, mi je govorila in sem bila tiho ob tem ter si mislila, boš ti že videla, naša že ne bo taka kot kakšen dobro izučen pes, ampak bralka v pravem pomenu besede. Čeprav v resnici nisem bila prepričana, da bo nekoč res vedela, kaj bere.
To, da mala ne bere kar v tri dni, ampak tako, kot vsi drugi, da bi se iz prebranega tudi nekaj naučila, sem pozabila tako rekoč isti hip. Me je pa potem še nekaj dni vznemirjal tisti njen stavek, da je mama ena sama. Moja hči ga je izrekla tako suvereno in tako prepričano, da govori sveto resnico, da me je kar malo stisnilo pri srcu. Najbrž zato, ker že dolgo vem, da to ni res, hvala bogu ne iz lastne izkušnje, ampak iz zgodb številnih otrok, ki sem jih imela čast spoznati v Mladinskem domu Malči Beličeve.
Tam biva veliko otrok, ki imajo v rojstnem listu sicer zapisano ime ženske, ki jim je dala življenje in so zato uradniki njeno ime vpisali v rubriko mati, a te ženske v nadaljevanju niso nikoli opravičile tega naziva. Ker niso zmogle, znale ali hotele. Nekje se jim je pač zalomilo.
Velikokrat sem se spraševala, kako lahko neka deklica, ki sem jo dobro poznala, o ženski, ki zanjo v življenju ni naredila dobesedno nič, govori kot o mamici, zbira denar, da bi ji kupila darilo za rojstni dan ali pa da bi ji pomagala iz zagate. Kako lahko nekomu, ki te je zgolj rodil, potem pa te pustil, da se znajdeš, kot veš in znaš, rečeš mamica? Medtem pa žensko, ki ti je dala veliko več, kot je od nje terjala služba, ki je skrbela zate kot mama v pravem pomenu besede, te učila, opogumljala, se veselila in jokala s tabo, jemlješ kot nujno zlo, kot nekoga, ki to pač počne zaradi dolžnosti. Je res tako zelo pomembno, kaj piše v rojstnem listu?
Najbrž mi gredo te stvari še bolj do srca, ker sem se morala hudirjevo potruditi, da sem se pri Nejcu v rojstnem listu znašla v praznem okencu v rubriki mati, a zame je mama pač nekdo, »s katerim se imaš vsakodnevno rad«. Opis sem si sposodila pri dobri znanki, ker sama nisem našla boljše formulacije.
In ker znajo drugi stvari povedati bolje od mene, bom za konec razmišljanja o mami povzela še delček pisma bralke, srečno posvojene, kot se je podpisala: »Zame je mama sveta beseda, ki jo namenjam eni sami ženski, tisti, ki me je izredno ljubila od trenutka, ko je izvedela, da obstajam, še preden me je videla. Ženski, ki je imela toplo, mehko naročje za vse moje bolečine, žalosti in strahove, in od dela zgarane, a tako čudovito mehke in tople roke, ki so znale tako pobožati, kot ne bodo nikdar več nobene.« Biološke mame, tiste iz rubrike mati, ni želela spoznati.
Če zaključimo: mama torej ni ena sama. Ali pač je? Tista druga, namreč.

Vir: Jana
Značke: posvojitev, mama, downov sindrom, Malči Beličeve