„Dobro je, da ste dobili fantka,” je rekla zdravnica in sem jo vprašala, zakaj meni tako. „Zato,” mi je odgovorila, „ker tako ne boste delali primerjav med otrokoma. Če bi dobili deklico, bi jo nenehno primerjali s Hano in iskali razlike.”
„Pa ju kljub temu stalno primerjam,” sem ji odgovorila, „in to povsem nehote.” Morda pri tem ne gre toliko za to, da bi ju primerjala kot človeka, ampak bolj za to, da hočeš nočeš vidim razlike v svojem odnosu do njiju. Da primerjam, kaj vse sem počela s Hano in česa je zdaj deležen moj sin.
Prvo, kar opažam, je to, da je tole drugo materinstvo veliko bolj enostavno. Vse se zgodi kar samo od sebe, ni mi treba biti nenehno na preži, da ne bomo zamudili kakšnega prelomnega trenutka in bo mali stvari naredil po svoje ter bomo potem porabili ogromno časa za to, da mu bomo vbili v glavo, kako se v resnici streže stvarem. Ni me strah prihodnosti, čeprav seveda vem, da nam lahko ta že jutri postreže s kakšnim neljubim presenečenjem in bomo imeli dela in skrbi več kot dovolj.
Vse je lažje, če na začetku skupne kariere z diagnozo vred ne dobiš še klofuto, ki vate vsadi strah pred prihodnostjo in te oropa veselja ob spremljanju otrokovega odraščanja. Te prikrajša za pričakovanje, kaj vse ti je pripravil v nadaljevanju. Ti odvzame čudenje ob spoznanju, kako hitro se tvoje dete spreminja in česa vse se lahko nauči tako rekoč mimogrede.
Saj takrat, ko sem se intenzivno ukvarjala s Hano, nisem vedela nič o tem, kaj vse mi je bilo z njenim rojstvom odvzeto. Ravnala sem pač tako, kot mi je narekoval neki čut, tako, kot se mi je zdelo, da bo najbolje zanjo. Zavihala sem rokave in delala vse tisto, kar so mi rekli, da je treba delati z njo, telovadila, ji tlačila jezik nazaj v usta, razlagala kakšno stvar sto in en krat.
In se včasih ob vsem tistem delu vprašala, kaj počno vse tiste mame, katerih otroci nimajo teh težav. Pa saj jim mora biti dolgčas, sem pomislila kakšen krat, ko sem ob sedmih sredi zime drvela na fizioterapijo, ali pa iskala informacije o tem, kaj vse bi še kazalo početi z njo, da bi hitreje napredovala. „Uživamo,” je prijateljica komentirala ta moj dvom in mogoče si takrat nisem znala čisto dobro predstavljati, kaj je mislila s tem. Saj sem jaz tudi uživala, malce drugače sicer, a mi je bilo z mojo hčerko vedno fino. Nikoli se nisem počutila kot žrtev.
Danes vem, o čem mi je govorila tistikrat. Šele zdaj spoznavam, kako krasno je, ko potem, ko moža in otroka odpraviš od doma, dvigneš k sebi majceno bitje, se z njim zvališ nazaj v posteljo in ga zasuješ s poljubčki, pri tem pa ne pogleduješ na uro, kdaj morata kreniti na pot, ker vaju čaka ta in ta terapija. Joj, kako godi ta občutek, da lahko tako preživiš vse ure dopoldneva, še posebno takrat, ko zunaj lije dež, ti pa veš, da ti ni treba na pot in da zaradi poležavanja in crkljanja ne boš zamudil nič pomembnega.
Nobenih navodil ni, kako je treba držati otroka, da ne boš uničil terapevtkinega truda in tistega minimalnega napredka, ki ga je otrok dosegel skupaj z njo, nič razmišljanja o tem, kam ga bomo dali, ko se iztečejo skupni medeni tedni. Kot da so vsa vrata na stežaj odprta in je treba zgolj stopiti skozi njih. Posvečaš se otroku in ne diagnozi.
„Poskušajte se čuditi temu svetu skupaj z otroki, poskusite ga videti z njihovimi očmi,” nam je zadnjič položila na srce Hanina razredničarka. In sem se zalotila, da razmišljam o tem, da se s Hano žal nismo veliko čudili skupaj, ker sva jo morala čisto vsega naučiti. Da sva bila midva tista, ki sva ji kazala male čudeže sveta in da je največkrat to najino prizadevanje sploh ni kaj prida ganilo.
Kaj je to raziskovanje življenja, tista prava otroška radovednost, nas zdaj uči naš mali princ. Z iztegnjenim prstkom nas opozarja na stvari, ki bi sicer najbrž šle mimo nas. Se čudi povsem vsakdanjim stvarem in iz njih povsem nehote dela velike zgodbe.
In mi trije s Hano se čudimo z njim. Kot bi nam mali posodil svoje nedolžne oči in nam vsem trem dal še eno priložnost, da odkrijemo, kako lep in nedolžen je pravzaprav ta svet. Pa kako preprosto je lahko vse skupaj.

Vir: Jana
Značke: diagnoza, napredek, čudež