240. Hanina učna ura: Zakaj morajo imeti vse zgodbe konec
17. jan, 2014 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnosKo se je po dolgih letih končno rešila muk, je bilo najbolj vroče poletje. Huda pripeka je bila vzrok za to, da sem se odločila z otrokoma ostati v hladnem zavetju bohinjskih hribov, in sem zato izpustila pogreb. Na formalnosti tako ne dam prav dosti, sem rekla možu, kupila bom svečo in jo zvečer prižgala v spomin nanjo, pa bo.
Ob petih popoldne, ko so jo najbrž ravno polagali k večnemu počitku, sem mislila nanjo še bolj kot druge dni in bila prepričana, da bom s tisto svečo dostojno končala najino sobivanje na tem planetu. Težko bi rekla, da sva si bili zadnje čase resnično blizu, videli sva se le sem in tja, a verjetno so me še vedno greli spomini na tiste dni, ko sva skupaj preživeli več časa in mi je kot starejša kolegica kar nekajkrat odprla oči ter mi pokazala svet v drugačni luči. Njen odhod se me je vsekakor dotaknil tam, kjer precej boli, le da v tisti poletni vročini tega še nisem vedela, ker sem imela preveč opravka z drugimi stvarmi.
Potem je poletje izzvenelo in z družino smo se vrnili v običajen vsakdan. Šola, služba, trgovina, balet, plavanje, domače naloge, kakšna kava s prijatelji in naslednji dan ponovitev vaje v kakšnem drugem vrstnem redu.
Seveda me je pot kmalu pripeljala tudi tja, kjer so se največkrat križale najine poti, tja, kjer sva nekoč srebali kavo in klepetali. Vedela sem, da ne more biti tam, ker je ni več, a sem šla vseeno pogledat, ali morebiti je. Šla sem mimo, kot da me je pot čisto slučajno pripeljala do tiste slaščičarne, s pogledom na hitro preletela prostor in seveda ugotovila, da je ni. A ko sem se ob odhodu še enkrat ozrla čez ramo, se mi je zazdelo, da sem videla njen šal.
Še nekajkrat se mi je zgodilo, da sem jo videla med policami v trgovini, a je ni bilo več, ko sem prihitela do nje, pa da sem tekla za njenim šalom po ulici in pritekla do neke povsem druge ženske. Zelo čudna reč, glede na to, da z obema nogama trdno stojim na zemlji in sem tudi sicer sila realističen tip.
»Veš kaj,« sem nekega dne rekla možu, »jaz moram na pokopališče, da najdem njen grob in se prepričam, da je res ni več med nami.« Da sem čudna, mi je rekel na to, pa da me take ne pozna, a sem vseeno vztrajala pri tem, da moram tudi formalno končati najin odnos, ker drugače ne bom imela miru.
Nekaj časa je trajalo, da sem se prebila do ljubljanskih Žal, a sem nekega turobnega dne, ko smo k večnemu počitku spremljali neko drugo ljubo mi osebo, z vodnikom po pokopališču v roki vseeno skušala poiskati njen grob. Skoraj je že kazalo, da me bo njen šal preganjal še naprej, ker sem bila skoraj povsem izgubljena sredi vseh tistih spomenikov, a se je na koncu le našel nekdo, ki me je znal pripeljati na pravi naslov. Stala sem tam ob grobu in zrla v zlate črke, ki so nedvoumno kazale na to, da tam notri v temi leži ženska, ki je nekoč tako zelo ljubila življenje.
Po tistih zlatih črkah je čisto zares nisem videla nikoli več, čeprav še vedno pogosto mislim nanjo. In se ob tem spomnim starega soseda iz pritličja naše hiše, ki ga tudi že nekaj let ni več med nami. Bilo je pred kakšnimi petnajstimi leti, ko sva ga z možem našla nad kupom starih izvodov Dela, kako prebira osmrtnice za dve leti nazaj. »Kap,« je bil kratek, ko sva ga začudena vprašala, kaj dela, in nama seveda ni bilo jasno, kaj imajo skupnega stari časopisi in bolezen.
Da je zaradi kapi izpustil dve leti življenja, nama je pojasnil takrat, in da mora ugotoviti, kdo vse je odšel na oni svet, medtem ko je on ležal, ne da bi prav dobro vedel, kaj se dogaja z njim. Da mora končati vse te odnose, ki so se v tem času znašli na predzadnji strani časopisa, ker drugače ne bo mirno spal.
Seveda nisva razumela, o čem govori ta stari mož, zdel se nama je celo malo prismuknjen zaradi svojega ravnanja, vem pa, da nama je bilo neprijetno ob tem, kar sva videla in doživela, ter da še nikoli nisva tako hitro prehodila tistih sto deset stopnic do svojega doma.
Danes vem, kaj nama je hotel povedati. Namreč to, da je treba stvari v življenju vedno pripeljati do konca. Da jih ne kaže puščati nedokončane, ker te sicer preganjajo znova in znova.
Vir: Jana
Značke: pogreb, sveča, žalost