Vprašala sem jo, ali gre z nami v mesto, pa je rekla, da bi raje ostala doma. Glede na to, da jo navajamo na samostojnost, sem ugodila njeni prošnji in ji naložila nekaj preprostih nalog, da med najino odsotnostjo ne bo zgolj ždela pred televizijskim zaslonom. Začela sem pripravljati stvari za njenega brata, saj mi zimski odhodi od doma z dojenčkom še vedno povzročajo kar precej sivih las.
Nosila sem Nejčeve stvari na kup, rezervne stvari za preobleč, pa nekaj za pod zob, če bo huda sila, igrače, plenice, vse sorte stvari. »Veš kaj,« mi je med tem početjem rekla hči, »premislila sem si, bom šla kar z vami.« »Seveda, miška, noben problem, seveda ti lahko pomagam pri izbiri oblek, lahko jih izberem tudi sama, če tako želiš …«
In sem začela iz predalov vlačiti še njene stvari, da bi čim prej odrinili od doma. Ko mi je ravno uspelo najti oblačila, ki so ji bila všeč tisti hip, je mala rekla: »Zdaj sem si pa spet premislila. Mislim, da bom ostala doma.«
»Ne boš, boš šla kar zraven,« sem zaropotala, pa ni kaj dosti pomagalo. Še vedno je neprizadeto sedela na istem mestu kot hip pred tem. »Si me slišala, ne boš si izmišljevala,« sem tulila nanjo, pa je ostala mirna kot kakšen kip.
Premišljevala sem, kaj naj naredim, da se bo vsaj zganila, da bo rekla oprosti mami, sem mislila, da bom šla, a me zebe pa utrujena sem, in bom potem jaz rekla, saj razumem, naj ti bo. A hudir mali ni rekel nič, buljil je v steno in se delal, da me ni.
»Štela bom do deset, potem bom vzela tvoj telefon in ga vrgla v smeti,« sem se domislila kazni ob pogledu na telefon, ki je ležal ob njej in ki sva ji ga kupila prav zato, da lahko ostaja sama doma in naju pokliče, če naleti na kak problem.
»Ena, dva, tri,« sem prav počasi začela in se seveda ni zgodilo nič. »Štiri, pet, šest,« sem nadaljevala, in se je nadaljevala tudi zgodba s strmenjem v ekran. »Sedem, osem, devet.« Nič. »Devet in pol,« sem poudarila s povišanim tonom in hitro prijela telefon. Odkorakala sem z njim naravnost proti smetnjaku, odprla pokrov in … Začutila, da me je nekdo od zadaj močno prijel za majico. Tako močno je potegnil, da sem slišala pokanje šivov. »Ne boš ga vrgla stran,« je v solzah tulila moja hči, »to je moj telefon in nimaš pravice, da ga mečeš stran.«
Zabrisala sem ga naravnost v koš, vedoč pri tem, da je vrečka prazna, ker sem jo osebno izpraznila malo pred tem, in se pripravila na izbruh Haninega besa. Solze so ji drle po licih, ko mi je predavala o tem, kakšne so njene pravice in kako sem nesramna in kako me ne mara več.
Da sem jo opozorila na to, kaj bom naredila, sem vreščala nazaj, in da se je delala, da me ni. Da me je dobesedno prisila v to, da sem na tak brutalen način pritegnila njeno pozornost. Da si je s tem dejanjem dokončno zapravila priložnost, da ostane doma, in naj se zato čim prej pripravi za odhod v mesto.
V tako razburjenem stanju naju je našel mož, ki je samo na hitro skočil pod tuš. Da si je sama izprosila kazen, jo je oštel, ker si je preveč izmišljala, kaj se bo dogajalo z njo, in ker ni zmogla spoštljivega dialoga s svojo mamo. V najinih dvobojih skoraj vedno stopi na mojo stran, ker morava kot starša držati skupaj, pravi, mi pa zaradi tega kasneje pogosto pije kri. »Samo za pet minut sem vaju pustil sami,« je rekel to pot, »pa sta si že uspeli skočiti v lase. Se ti zdi, da si res morala tako zaostriti zadevo?« »Ja,« sem mu odgovorila kot že velikokrat prej, »da si bo zapomnila enkrat za vselej.«
Sobotno pohajkovanje po mestu je bilo seveda pokvarjeno, ker sva s seboj tovorila en slabovoljen ksiht, a je kazen učinkovala. Kadar zdaj moja prednajstniška hči izklopi vse slušne naprave in se dela, da me ni, ji samo rečem, da bom tisto, kar je predmet spora, vrgla v smeti. »Ne, pa ne boš,« običajno jezika nazaj in ji samo rečem, naj se spomni na telefon. Tega je kasneje resda dobila nazaj, a ne kar tako, ga je morala pošteno odslužiti.
Da je treba s kaznijo udariti tam, kjer človeka najbolj boli, sva se z možem naučila že pri starejši. Tudi nje namreč zlepa nisi premaknil z mrtve točke. Zaradi začasne izgube telefona je pretakala krokodilje solze in mislim, da je tako jokati nisva videla nikoli več. Je pa seveda zanimivo, da je obe dekleti pahnil v obup telefon.

Vir: Jana
Značke: Telefon, kazen, prepir