Bilo je drugi dan po prihodu iz porodnišnice, ko je zazvonil domači telefon. »Lahko govorim z gospo Grujičić?« je vprašal ženski glas in sem neznanki povedala, da že ima čast govoriti z njo. Da je socialna delavka, mi je povedala, zadolžena za to, da preveri, ali sva z možem sposobna skrbeti za otroka s posebnimi potrebami.
Seveda sva, sem se je skušala na hitro znebiti, a se ni dala kar tako in je vztrajala, da se mora o tem prepričati osebno. Nič ni pomagalo še eno iskreno zagotovilo, da se bova znašla v življenju, četudi ima najin otrok en kromosom več, kot nama je bilo obljubljeno na začetku, trmulila je, da je to njeno delo in da se bo vseeno oglasila pri nas.
Namenila mi je še prijazno predavanje o tem, da si takole na začetku pač težko predstavljam, kako naporno zna biti življenje z otrokom s posebnimi potrebami in da se človek šele malo pozneje zave, da vsega vseeno ne zmore sam. Lepo me je poučila, da bom otroka dala v vrtec za otroke s posebnimi potrebami, pa bo, in da bodo kasneje v posebni šoli tudi znali dobro poskrbeti zanjo. Da je kolesje že tako dobro utečeno, da se mi ni treba bati težav.
Poslušala sem jo in rekla nič, ker sem bila sedem dni po diagnozi še vedno preveč v šoku, da bi se lahko pogovarjala o teh stvareh. Mi je pa že takrat nekaj govorilo, da ni prav, da mi pošiljajo za vrat center za socialno delo, in to samo zato, ker moj otrok ni čisto tak kot kakšen drug.
»A pijance in druge sorte psihopate ob rojstvu vseh tistih njihovih običajno nezaželenih otrok tudi kdo preverja in ugotavlja, ali so sposobni biti dobri starši? Gre kdo pogledat v navidez čisto običajne družine, da bi videl, kaj se dogaja pri njih?« sem besna tožila možu, potem ko je prišel domov. »Jasno da ne,« me je tolažil in sem vedela, da je res, kar govori.
Takrat sva namreč veliko časa preživela v mladinskem domu Malči Beličeve ter videla in slišala vse sorte zgodb. Nobena ni govorila o tem, da so socialni delavci pri kakšni materi, dokazano zavezani pijači, že takoj po rojstvu otroka preverili, ali bo kos nalogi, ki je pred njo. Pa četudi je pred tem že pet svojih otrok morala dati v dom ali v rejo.
Gospa, ki se je brez najinega privoljenja in na osnovi diagnoze odločila, da midva potrebujeva nadzor, me je po tistem poklicala še enkrat. In me drugič našla v precej boljši kondiciji kot prvikrat. Da jo bom prijavila zaradi motenja zasebnosti, sem rohnela v slušalko, in da naj pomaga tam, kjer res potrebujejo pomoč. Po tistem se ni oglasila nikoli več.
Potem se je obrnilo tako, da sem morala tudi v drugo, ko sem se odločila postati mama, na izpraševanje. Tudi to pot so skušali ugotoviti, ali bom zmogla izziv, imenovan otrok. Hudo sitna sem bila takrat na začetku in s socialno delavko smo si hitro prišli navzkriž, a smo se kasneje vsi ohladili in zgodbo začeli pisati znova. Gospe je uspelo odpihniti mračne spomine na bližnje srečanje z neko njeno kolegico. Na to, da smo lahko izbrisali vse tisto, kar se je zgodilo na našem prvem srečanju, in kot zreli odrasli skupaj krenili naprej, sem ponosna skoraj tako kot na Nejca, ki je plod tega našega odgovornega ravnanja.
Še leto dni po tistem, ko sva dobila sina, so nama gledali pod prste. Preverjali so, ali smo mi štirje res to, kar obljublja definicija družine. Na srečo imam tudi na ta del zgodbe lepe spomine, a dejstvo je, da smo bili pod drobnogledom. Da smo bili opazovani, ker tako pač narekuje pravni red.
Na vse te dogodivščine s preverjanjem najine primernosti za starša pa se nisem spomnila brez razloga. Spomine mi je priklical nedavni odvzem sedmih otrok nekima dvema staršema, ki sta vzgajala svoje potomce tako, kot se je njima zdelo prav in kot se nekomu očitno ni zdelo primerno.
Ne želim soditi o tem, kdo v tej zgodbi ima prav, starša ali država, ker je ne poznam drugače kot iz časopisov. Me pa moti spoznanje, da se lahko nekega lepega dne država odloči, da ne vzgajaš prav, in ti odpelje otroke, čeprav ti je pred tem pustila, da si jih spravil na svet kar sedem. Sprašujem se, kje so bile tetke s centra prej. Glede na to, namreč, kako hitro so izsledile mene in mojega moža.

Vir: Jana
Značke: posebne potrebe, center za socialno delo, porodnišnica