»Vprašaj moža, ali greš lahko z mano na obisk k moji sestri v New York,« mi je nekega dne rekla prijateljica.
»Ni mi ga treba spraševati, ker vem, kaj bo rekel,« sem ji odgovorila. »Jaz sem tista, ki jo moram vprašati, ali se ji zdi prav, da grem za kakšen dan malo po svoje in ga pustim samega z dvema otrokoma.«
Možu sem za ta pogovor povedala šele čez kakšen teden in je, ne da bi ga vprašala za dovoljenje ali pa mu kako drugače dala vedeti, da bi rada šla, rekel, naj grem. Da mi bo nekaj dni počitka prišlo prav. »Kaj pa vem,« sem komentirala to njegovo odločitev, »Nejc je še tako majhen, potrebuje mamo. Ne morem te pustiti samega, pa še toliko dela imam.«
Če bi mi pustil govoriti, bi zagotovo našla še kakšen razlog, da ne bi šla, pa me je hitro utišal s stavkom: »Ne kompliciraj, se bom že znašel.«
Čeprav mi je s tem dal neke vrste dovoljenje, da lahko grem, nisem v tej smeri ukrenila ničesar. Prijateljici nisem odgovorila, ali grem z njo ali ne, kar nekako se mi je zdelo, da ni prav, da grem in pustim tako majhnega fantka samega z očetom. Hana je že tako velika, da sem vedela, da z njo ne bo nobenih težav.
Po kakšnem mesecu, ko je bil že skrajni čas za nakup letalskih vozovnic, me je mož vprašal, kaj je zdaj z mano, ali grem. »Ne vem,« sem mu odgovorila, »po mojem ne.«
»Zakaj ne,« se je kar malo razburil, »takšne priložnosti ja ne boš izpustila iz rok. Potrebuješ počitek, mi pa se bomo teden dni znašli tudi brez tebe.«
In sem torej rekla, da grem. Tale mesec pred odhodom je bil peklenski, treba je bilo vse narediti vnaprej in poskrbeti za to, da bo med mojo odsotnostjo vse normalno teklo. Tekala sem od trgovine do trgovine, da nakupim plenice pa hrano za otroka in psa, naročala prijateljicam, kaj naj vtaknejo v lonec za mojo družino, da jih ne bo pobralo od lakote, ko me ne bo.
Predvsem pa sem skušala najti varuško, ki bi me zamenjala vsaj za nekaj ur in popazila na našega sina. Sicer sem jo našla, a se mali nikakor ni strinjal, da bo zanj skrbel nekdo drug. Drl se je kot šoja, samo da mu je prišla pred oči, in tako opozorjen na to, da se mu izmika varno mamino naročje, začel zavračati tudi varstvo še tistih redkih ljudi, ki jih je prej spustil v svojo bližino.
Torej ne greš nikamor, so me spraševali ljudje, misleč pri tem, da moža ne morem pustiti samega z otrokoma in brez varuške, ki bi mu vsaj dopoldne priskočila na pomoč. Seveda grem, sem jim govorila, vem, da bo moj mož vse zmogel sam, bo pač vzel dopust in delal od doma, tako kot delam jaz.
In sem si pri tem malo zlobno mislila, da bo tako vsaj videl, kaj pomeni voditi gospodinjstvo, kuhati, paziti na otroka, s Hano sedeti ob šolskih nalogah pa še delati za službo nekje vmes. Mogoče bo po tem enem tednu bolje razumel, zakaj skoraj vsak večer kmalu za tem, ko gresta mala dva spat, kot kakšna Sneguljčica zaspim na kavču.
Tisti teden, ko me ni bilo, je seveda vse teklo kot po maslu, malo drugače sicer kot pod mojim nadzorom, a so bili ob vrnitvi vsi trije živi, zdravi in zadovoljni. Hči, s katero sva si sicer nenehno v laseh, mi je že kakšen četrti dan po odhodu po telefonu rekla: »Pa daj, pridi že nazaj, sto let si že v tistem New Yorku. Pogrešam te.« Nejc me po vrnitvi ni niti pogledal, s tem, ko sem šla, sem pri njem dobila status varuške. Samo da mu je njegov oče, s katerim sta med mojo odsotnostjo postala velika prijatelja, izginil izpred oči, se je začel dreti. Prvi dan po vrnitvi je bil zame naporen, priznam. In cela dva dneva sem se dobesedno trudila, da mi je moj sin poklonil droben nasmešek in ni planil v jok, če je ostal sam z menoj.
Na kuhinjski mizi, ki sem jo morala po moževem navodilu pred odhodom pospraviti, ker od Nejčevega prihoda v družino uradujem na njej in je zato stalno polna papirjev, zdaj stoji velik računalniški zaslon. »Sem videl, da se drugače res ne da delati,« je novo pridobitev malo v zadregi pojasnil mož; prej mi je zaradi nereda namreč stalno pral glavo.
Seveda je v tem času, ko me ni bilo, dojel še cel kup stvari, ki sem mu jih prej skušala pojasniti, a jih kar nekako ni razumel. Med drugim to, kako zelo dragoceni so trenutki, ki jih preživiš z otroki.
Zaradi vsega tega se mi zdi prav, da gre mama včasih malo po svoje. Medtem ko je ni, se nekatere stvari namreč uredijo brez odvečnih besed. Zato ker pač ni druge izbire.

Vir: Jana
Značke: New York, računalnik, otrok