Sprašujejo me, ali bova najinemu sinu povedala, da je posvojen in da nekje obstaja neka ženska, ki ima enak genski zapis kot on. Odgovarjam jim, da bo seveda seznanjen s tem, in to takoj, ko bo lahko razumel, da življenje včasih piše hudo nenavadne zgodbe.
Sicer pa si sploh ne znam predstavljati, kako lahko zadevo spelješ tako, da otrok ne izve, da je priletel iz nekega drugega gnezda. Ob takem načinu življenja, kot ga imamo mi, in s toliko različnimi ljudmi, ki nam jih življenje pripelje na pot, se mi to vsekakor ne zdi izvedljivo.
Še manj pa se mi zdi to mogoče, če imaš doma hčerko, ki svojemu oboževanemu bratu pripoveduje pravljice z zelo resničnim začetkom: »Nekoč je živel Nejc. … Tebe je rodila ena druga mama, veš, ampak si zdaj čisto naš. … Vsi so ga imeli zelo radi in on je imel rad njih …« In tako naprej v teh tonih. Kako bi lahko ob tako resnicoljubni punčki ohranil skrivnost, tudi če bi si to še tako vroče želel?
Kdaj mu bova povedala, med drugim zanima tudi najine znance. Ne vem, jim običajno odgovorim na to, ker si res ne znam predstavljati, kdaj bo napočil tisti trenutek, ko bo beseda prvič nanesla na to. Se mi pa zdi, da premorem toliko občutka za druge, da bom prepoznala ta ključni moment in bom našla pravi način, da fantu pojasnim celotno zadevo tako, da jo bo razumel. Mislim, da bom znala najti njegovi takratni starosti primeren odgovor in da bo v tistem trenutku dobil le toliko informacij, kot jih bo lahko sprejel. Z obljubo, da sledi nadaljevanje.
Zdi se mi, da se vsi drugi okoli mene veliko bolj ukvarjajo s tem vprašanjem, in se zato kdaj pa kdaj vprašam tudi to, ali vsega skupaj morda le ne jemljem preveč z levo roko. Da bi morebiti pa vendarle morala že zdaj razmišljati o neki strategiji, o tem, kako bo tekla ta naša skupna zgodba. Ne pa da se mi zdi, da so vse stvari, če rasteš z njimi ter se sproti in nevsiljivo pogovarjaš o njih, same po sebi umevne in sploh ne potrebujejo neke dodatne razlage. Da jih preprosto živiš, da so del tvojega vsakdana in kot take nič posebnega.
In če imaš nekoga tako zelo rad, kot imam jaz rada tega otroka, ter niti za trenutek ne pomisliš na tisto malho s kromosomi, ki nekaterim povzroča toliko sivih las, res ne vidim vira morebitnih težav. Seveda pa se lahko tudi motim.
A tudi če se bo nekoč izkazalo, da naš fant vsega tega, kar se meni zdi tako zelo samoumevno, ne bo jemal tako zlahka in bo imel zaradi genetike kup težav, se bomo s tem izzivom soočili na kraju samem. Tam in takrat, ko nas bo zadelo. Nekako tako, kot se spopadamo z gensko dediščino strička Downa.
Se pa zavedam ob vsem tem, in zato le nisem tako lahkomiselna, kot se morda zdi na prvi pogled, da bo vsem razlagam in ljubezni navkljub najin otrok nekoč želel vedeti, zakaj ni mogel ostati v domačem gnezdu. Kolikor berem o tem, je prav to vprašanje, zakaj jih je mama dala proč, za posvojene otroke največja travma.
In tukaj, vem, bom svojemu sinu zagotovo povedala del nagovora, ki nam ga je dala za popotnico na skupno potovanje socialna delavka, ki je vodila posvojitev. »Nejčeva mama zaradi spleta okoliščin ni mogla poskrbeti zanj,« je rekla tisti torek, ko smo skupaj sedeli v sejni sobi in se je zgodba, ki smo jo skupaj pisali nekaj let, bližala srečnemu koncu, »zato se je odločila, da mu svojo ljubezen izkaže tako, da ga da nekomu, ki bo lahko poskrbel zanj.«
Še zdaj mi gre na jok, ko slišim te njene besede, tam v tisti sobi pa sem zaradi njih tako in tako potočila prve solze sreče tisti dan. Tako nedolžne so na prvi posluh, a v sebi skrivajo toliko globine. Se mi zdi, da bi znale biti krasen obliž za vse rane, ki jih bo ta otrok dobil med iskanjem lastnih korenin.
Včasih pozabimo, da lahko ima ljubezen več obrazov. Da ljubezen niso samo crkljanje, objemanje in dobesedna skrb za nekoga ob sebi. Da to ni zgolj to, da poskrbiš za nekega drugega ptička. Da je ljubezen mnogo več. Tudi to, da ptička pustiš odleteti.

Vir: Jana
Značke: posvojitev, mama, geni