»A veste, da smo bili v istem času v New Yorku,« je gostolela znanka in mi hitela razlagati, kaj je njihovo družino zaneslo tja. Sredi tiste poplave besed, ki je drla iz njenih ust, je za hipec postala in zdelo se mi je, kot da v glavi preračunava nekaj strašansko pomembnega.
Ko je po nekaj trenutkih blagozvočne tišine spet odprla usta, je rekla: »Ampak takrat si bila ti najbrž že visoko noseča. Kako pa to, da so te sploh spustili na letalo?«
Čeprav sem bila že ves čas tiho, bi lahko rekla, da sem za hip obmolknila. Zato, ker nisem dobro vedela, kaj naj ji rečem. »Ne, nisem bila noseča,« sem izdavila, potem ko sem prišla malo k sebi, in me je začudeno vprašala, kako to mislim, da nisem bila noseča.
Tuhtala sem, ali naj ženski, ki jo vidim drugič v življenju, povem vse lepo po resnici ali pa ji prodam kakšno zapleteno zgodbo. »Nejca smo posvojili, veš,« sem se potem vendarle odločila za resnico. V laganju sem namreč sila nespretna in bi me po mojem zelo hitro ujela na laži.
»Posvojili? O, kako lepo,« je bila navdušena moja znanka in se mi zdi, da sva si bili takoj malo bliže. Zanimalo jo je sto stvari, povezanih s posvojitvijo in z našim Nejčkom, in moram reči, da je bil užitek kramljati z njo, ker je bila izjemno dobra poslušalka. Obe malo izgubljeni v tisti veliki družbi sva tako preživeli kar nekaj prijetnih skupnih minut in izklepetala sem ji kar nekaj ne prav pomembnih skrivnosti. Takrat sem prvič opazila, da ljudi zanimajo te stvari in da vedo o njih bistveno manj kot jaz. Še celo bistveno manj, kot sem jaz vedela o njih, preden sem se spustila v to zgodbo.
»A ti veš, kako je bilo ime tisti ženski, s katero sva se pogovarjali o otrocih?« sem na poti domov vprašala moža, pa me je ošvrknil s kar malo jeznim pogledom. »Zanimivo, da ne veš, glede na to, da si ji povedala za posvojitev.«
Nisem vedela, kaj neki je s tem narobe, ker se mi zdi posvojitev čisto običajna stvar, predvsem pa ne nekaj, kar bi bilo treba skrivati pred belim svetom. »Saj ni treba vsakemu, ki slučajno pride mimo, povedati, da je Nejc povojen,« mi je še naprej pral možgane, »saj tega, da si Hano rodila s carskim rezom, tudi ne ve čisto vsak.«
Da se ne strinjam s tem njegovim pogledom na Nejčkovo posvojitev, sem mu rekla, pa da naj mi pove, kaj bi odgovoril on v tem čisto konkretnem primeru. Je rekel, da bi se že spomnil kakšnega pametnega odgovora, in s tem je bil zanj pogovor končan.
To je samo eden od primerov, ko sem morala ljudem, ki so me srečevali z vozičkom, pojasnjevati, od kod mi otrok kar čez noč. Seveda bi jim lahko rekla, da sem bila noseča, a sem otroka nosila tako zadaj, da se mi trebuh sploh ni poznal. Vem namreč, da je tako sina nosila moja prijateljica in da so nekateri izvedeli zanj šele takrat, ko je pokukal na svet.
Lahko bi se spomnila še kakšne dobre razlage, a preprosto ne vidim potrebe po tem. Saj Nejca nismo nikomur ukradli, ampak smo garali zanj. In naš fant bo hočeš nočeš moral rasti s tem, da ima nekje še eno mamo. Prav tako se mi posvojitev ne zdi več tak bavbav, kot je bila nekoč, takrat, na primer, ko sem bila še otrok in so pri sosedovih čez noč dobili Boštjana. To je bila javna skrivnost, o kateri nismo nikoli govorili na glas. Čeprav se spomnim, da je mama ob kakšnih posebnih dogodkih, ki so zaznamovali življenje tega Boštjana, vsakič povedala, da je fant posvojen. Ne spomnim se več natančno, kaj sem si mislila ob vsem tem, vem pa, da se nikoli nismo odkrito pogovarjali o teh stvareh in da je bil fant na neki način zaznamovan. Ne samo jaz, tudi drugi so v njem videli nekega revčka, ki ga je mama prepustila tujim ljudem, in smo kar nekako pozabili videti, da se ima pri tej novi družini, zanj edini, ki jo sploh pozna, fajn.
Prepričana sem, da lahko takšne nepotrebne zaznamke o revčkih brišemo samo tako, da govorimo o njih. Da vprašamo, če nas zanima kaj o njih, še posebej takrat, ko imamo pred seboj kakšno takšno klepetuljo, kot sem jaz. Tisti, ki se je odločil v svoj obtok sprejeti drugo kri, je namreč zagotovo že razčistil s predsodki.

Vir: Jana
Značke: posvojitev, New York, laganje, resnica