»A je naš?« me je vprašala ženska.
»Kako to mislite - naš?« sem se delala nevedno, čeprav mi je bilo zelo jasno, kam cilja z vprašanjem.
»Slovenec, mislim,« je izustila, potem ko je očitno doumela, da brez direktnega vprašanja ne bo dobila zadovoljivega odgovora.
»Ja, naše gore list je,« sem rekla na to in je bila videti čisto iz sebe od sreče.
»O, kako lepo, da je Slovenec. Le redki imajo to srečo, da dobijo našega otroka. Tako vsaj veste, kaj ste dobili.«
Nič nisem pristavila na to njeno pripombo, v strahu, da se mi ne bi iz ust vlil slap ostrih besed. Nikoli pred tem namreč nisem pomislila na to, da je tako zelo pomembno, koga prostovoljno sprejmeš v svoj dom. Še na misel mi ni prišlo, da je nekaterim tako zelo mar za to, da je ta nekdo, ki smo ga mi z odprtimi srci vzeli medse, Slovenec. Kajti zaradi mene bi lahko bil tudi iz Gane, Ukrajine, Rusije, Kosova, Kitajske, Mongolije ali pa od kod drugod. Mi smo ga vzeli za svojega, ker smo se hoteli kot družina še razviti, in ne zato, da bi negovali mit o klenih Slovencih.
A tako pač razmišljajo ljudje. Zdi se jim, da nam bo lažje, ker je naš fant prinesel s seboj slovenske gene, in zatorej lahko vsaj približno predvidevamo, kaj bo nekoč nastalo iz njega. Pri tem pa pozabljajo, da sva se pri Hani naučila, da genov ne kaže jemati smrtno resno, da jih je sicer vedno treba vzeti v zakup, a da si ti kot starš še vedno tisti, ki jih oblikuješ po svoji meri. Da so geni le kamenček v mozaiku, preostali deli sestavljanke pa so v tvojih rokah, odvisni od tvoje vzgoje in vpliva okolja.
Kar se naju tiče, bi v najinem domu torej lahko pristal tudi kakšen črn, rumen ali hudo bledoličen otrok, in pravzaprav so bili tisti, ki naju bolje poznajo, res presenečeni, da najin posvojeni otrok ni črn. Da bi se nama lepo podal, so rekli, in da sva ravno prava za to, da rušiva tabuje.
Toda čeprav mi nekateri pripisujejo to lastnost, da menda rušim tabuje, priznam, da sem bila to pot proti črni. Da nisem želela temnopoltega otroka. Pa ne zato, ker mi ne bi bil ljub ali pa bi imela z barvo njegove kože kakšne težave, še celo nasprotno, prav rada bi pestovala kakšnega malega temnopoltega kodrolasca, a se mi je zdelo, da drugi niso zreli za to. Da bi mali s svojimi novimi sodržavljani lahko imel težave. Da je za vse preveč ljudi še zmeraj pomembno, da si bel. In po možnosti Slovenec.
Zato, ker se mi zdi, da nimam več moči za prikrite poglede, tiste, ki sprašujejo brez besed, in za javno promocijo drugačnosti, sva se midva torej povsem zavestno odločila, da bo najin drugi otrok bel. In iz Rusije. Ker je tam več kot preveč otrok, ki so vsem odveč in si želijo novo družino.
In sva šla. Za začetek na center za socialno delo. Kajti vsaka posvojitev, tudi tista v tujini, se začne pri nas. Na tvojem matičnem centru za socialno delo. Da bi rada posvojila otroka iz Rusije, sva jim rekla, in so naju začudeno vprašali, zakaj prav od tam. »Ja, zato, ker jih pri nas skoraj ni,« sva rekla tako rekoč v en glas, pa so nama odgovorili, da vsake toliko pa kakšen tudi je. Da jih je resda manj kot kje čez mejo, a še vedno so.
»Kar iz Rusije naj bo,« sva se držala zastavljenega načrta, »ker tako vsaj ne bo imel možnosti, da po kakšnem čudnem naključju za prvim hribom sreča svojo biološko mamo.« Čeprav moram reči, da jaz s tem, da bi otrok poznal in imel stike s svojo biološko mamo, sploh ne bi imela težav.
Izprašali so naju tam na centru za socialno delo, tako kot jim pač nalaga protokol, prišli domov pogledat, v kakšnih razmerah bo živel ta naš novi otrok, spisali so poročilo in nama zaželeli srečno pot. Od tam naprej sva bila prepuščena sama sebi.
Kot buldog sem se zagnala v zbiranje vseh mogočih papirjev in že zelo kmalu ugotovila, da dobiti otroka iz tujine ni tako lahko, kot si misli večina in kot sem bila do pred kratkim prepričana tudi jaz. Da je to huda živčna vojna, pa še zelo draga za povrh.
»Veš kaj,« sem nekega dne, ko sem imela vsega dovolj, rekla možu, »če nama je usojeno, da dobiva še enega otroka, ga bova dobila tukaj, pri nas.« Ni bil prav zelo navdušen nad tem, da sem vrgla puško v koruzo, a je rekel, pa naj bo. Naj se usoda odloči namesto nas. In se tudi je. Čeprav bi prav lahko sprejela tudi drugačno odločitev.

Vir: Jana
Značke: posvojitev, Slovenec, tujec, temnopolti, center za socialno delo