»Yes, še sem živa!« je rekla, ko so jo pripeljali iz operacijske dvorane in jezik se ji je zaradi narkotikov, ki jih je bila prejela, pri tem tako zapletal, da je komaj izustila teh nekaj besed. Nasmejala sem se ji in ji potrdila, da je res uspešno preživela operacijo, med katero so ji odstranili pet mlečnih zob in ji zadnje stalne zobe zalili z neko zlitino, ki naj bi jih ščitila pred kariesom. Potem sem se obrnila proč, ker me je skoraj premagal jok.
Tisti hip, ko je moja hči izrekla ta zanjo znameniti stavek, mi je namreč postalo jasno, da je ta moj otrok več, kot je videti na prvi pogled. Da je ta skoraj vedno dobrovoljna deklica več kot zgolj neka prijazna osebica, ki ne pozna skrbi. Da se pod nasmejano fasado skrivajo tudi temne misli, ki nam iz takih in drugačnih razlogov velikokrat ostajajo skrite. Morda jih ne zna ubesediti ali pa samo ni tak tip, da bi v budnem stanju svetu okoli sebe razlagala, kaj jo teži. Kaj pa vem, kaj je tisto, zaradi česar sem bila do tega trenutka tudi sama prepričana, da ljudje z Downovim sindromom ne poznajo črnih misli in strahu.
Saj ne, da me ne bi že prej opozorili na to, da ni res, kar sem rada govorila pred tem, da so namreč zaradi Downovega sindroma žalostni zgolj starši teh otrok, medtem ko njihovi z dodatnim genom obdarjeni otroci tako in tako ne vedo, za kaj gre v življenju, in lepo srečno živijo v tistem svojem prijaznem svetu, ne da bi občutili strah, žalost ali katerokoli drugo neprijetno čustvo. Da jih prav Downov sindrom varuje pred vsem zlom tega sveta. Le verjela jim najbrž nisem vse dotlej, dokler se o tem, da tako kot vsi drugi primerki človeške vrste premorejo cel spekter čustev, ki so na razpolago, nisem prepričala sama.
Še takrat, ko so mojo hčer odpeljali v operacijsko dvorano, sem bila prepričana, da tega dekliča prav nič ne teži. Da v bistvu sploh ne ve, v kaj se podaja, in zato ne pozna strahu. Da se ji še sanja ne, da je vsaka operacija nevarna in da se njena kljub temu, da naj bi bila povsem rutinska, lahko nesrečno konča.
Ko si je moja hči v spremstvu medicinskih sester ogledovala operacijsko dvorano, je bila razposajena in vedoželjna, da je bilo kaj, in ko ji je anestezistka na usta nataknila masko, je zrla vanjo s takim zaupanjem, da mi je skoraj počilo srce. Niti sledu o kakšnem strahu. V spanec je utonila z nasmehom na ustih, in ko sva z možem odhajala v čakalnico, je zdravnica zavpila za nama, kako neverjetno pogumna je najina hči in da pred njo še ni videla otroka, ki se ne bi čisto nič bal tistega, kar ga čaka pri njih. Da sva lahko srečna, ker imava tako pogumno deklico. In je dodala še, kaj bi dala za to, da bi premogla vsaj malo te njene neustrašnosti.
Nisem še dobro zaprla vrat operacijske dvorane, ko sem že planila v jok. Najbrž prav zaradi teh njenih besed, ki mi, čeprav izrečene dobronamerno, niso bile niti malo všeč. Normalno je, da te je nečesa vsaj malo strah, sem rekla možu in hlipala v robec, da mi je hudo, ker najina Hana tako nekritično gleda na svet in tako brezpogojno zaupa življenju, saj vem, da bo nekoč zelo trdo pristala na tleh. Da bi mi bilo ljubše, če bi jokala na ves glas, kakor tisti fantek ob nas, ki je še čakal na operacijo, in bi ji lahko rekla, da bo na koncu vse v redu, ne pa da je ona meni tik pred tem, ko se je potopila v sanje, rekla: »Mami, nič se ne boj, vse bo O. K.«
Zdaj vem, da jo je bilo, ko mi je govorila te besede, pošteno strah, le da je očitno čutila moj nemir in me je hotela z nasmehom in navidezno neustrašnostjo pomiriti. Zdaj vem, da je mala dobra igralka in da je striček Down ni zavaroval pred vsem zlom tega sveta. Zdaj vem, da sem jo spet napačno ocenila.
Kdo ve, kolikokrat ljudje tako napačno ocenjujemo nasmejani svet okoli sebe in koliko ljudi svojo stisko skrije za širok nasmeh. Mislim, da jih poznam kar nekaj, predvsem žensk, ki so zmeraj nasmejani in dobre volje, a so nasmejani preveč in na neki tak nenaraven način, da pomisliš ob vsem tistem smehu, da nekaj ni v redu z njimi. Da globoko v sebi nosijo nekaj, kar ni tako lepo in prijazno, kot pripoveduje fasada.
Zato, da vidim vse to, kar je očem sprva nevidno, je vsekakor zaslužna moja na videz neustrašna hči, ki mi je s svojim znamenitim stavkom dala vedeti, da smo ljudje več, kot nam govorijo nasmehi.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, nasmeh, zobozdravnik, fasada