Nič drugega ni naredila moja hči, kot da je sedla na stol, ki je bil najbliže pasjemu mladičku. Pa je to pri njeni nekoliko mlajši prijateljici sprožilo tak histerični napad, da si še danes nismo povsem opomogli od njega. Da je na tem stolu prej sedela ona, je vreščala na vso moč, in da želi prav tu sedeti tudi zdaj. Nič ni pomagala mamina razlaga, da se je od tistega trenutka, ko je sedela na tistem nesrečnem stolu, pa do tega izbruha jeze zgodilo že toliko in toliko različnih reči, mala je trmasto vztrajala, da želi sedeti na natančno istem stolu, kot je sedela prej.
Hana je radovedno opazovala nenavaden zaplet in ji še na misel ni prišlo, da bi se presedla. Ljubkovanje pasjega mladička je bilo tudi zanjo prevelik izziv. Razmišljala sem o tem, ali naj jo prosim, da se umakne, tako kot jo skoraj vedno podzavestno umaknem pred prepirom, a sem presodila, da za to ni nobene potrebe. Da res ni nujno, da vsi vse popoldne sedimo na istih stolih. Pa da se bo mala kričačica pač morala navaditi, da se življenje ne vrti samo okoli nje.
Vreščanje je postajalo vse glasnejše in mala je zdaj v zelo povišanih tonih tulila na mamo. Da želi sedeti na točno tem stolu in da ji ga je Hana zasedla in da to ni prav in da naj mama to uredi. Našo malo je vse skupaj strašno zabavalo in je na neki točki planila v smeh, to pa je malo še bolj razbesnilo, da je začela z rokami opletati naokrog.
Mama jo je odstranila za nekaj metrov in se skušala v miru pogovoriti z njo, a ni bila sposobna mirnih tonov in je neutrudno vreščala naprej, da smo se začeli za mizo spogledovati, kdaj bo nesrečna mama končno naredila konec tej tragikomediji. Poskušala je, to ji je treba priznati, dopovedovala ji je vedno znova isto stvar, razlagala ji je in pojasnjevala, a je vse skupaj sprožilo še hujši bes. Mala je hotela svoj stol in pika.
Mučila je tako mala svojo mamo kakšne dobre pol ure, potem pa je ta le dobila lažji živčni zlom. Prijela jo je in oblečeno vrgla v bazen, da je od šoka obmolknila vsaj za trenutek. A si je hitro opomogla in začela vreščati naprej. O tem, kako zelo nesramna je in kako se zmeraj krega samo nanjo, pa kako se ji Hana zlobno smeji, tulila je vse bolj na glas, da je še celo moj vedno mirni in obvladani mož dvakrat rekel: »Tišina!«
Neprijetno nama je bilo zaradi sosedov, kajti vpitje se je slišalo vsaj nekaj ulic naokrog. Mama pa je še kar naprej obvladano parlamentirala z njo o nastali situaciji in nič ni kazalo na to, da bo kmalu mir. Potem pa je na neki točki le imela vsega dovolj in ji je prisolila eno okoli ušes. Kot bi mala ne zaznala te klofute, se je drla naprej. Primazala ji je še eno, pa se še vedno ni zgodilo nič, in zatem še tretjo, ta je le dosegla želeni učinek.
Vreščanje se je umirilo, nadomestil ga je glasen jok. Da jo je udarila, so leteli očitki, pa da ona dobro ve, da starši otrok ne smejo tepsti, in tako naprej v znanem tonu, da je šla vsem zbranim za mizo že fino na živce. Mislim, da nas je vse skupaj mučila kakšno uro, preden se je utrujena zgrudila v mamino naročje.
»Kaj pa je bilo to?« sem rekla možu, ko sva zvečer uničena premlevala vtise minulega dne. Česa podobnega pri svoji hčeri nisva doživela še nikoli. In tudi če bi, zaplet ne bi trajal debelo uro, ker bi zagotovo prej našli učinkovito sredstvo za umiritev. Že ko sem opazovala malo histerično kričačico, me je namreč prijelo, da bi v vedro natočila ledeno mrzlo vodo in ji jo zlila na glavo. Grem stavit, da bi utihnila v trenutku in da bi po takšni brutalni prekinitvi grdega obnašanja potrebovala precej več kot pet minut, da bi se ponovno sestavila.
Prepričana sem celo, da bi jo takšen hladen šok spet vrnil v realnost. Kajti ko sem gledalo to malo razbesnjeno punčko, se mi je zdelo, da ne sliši niti ne vidi nič okoli sebe, da je zapadla v neki vzorec, iz katerega ne najde poti.
Ne bom rekla, da se pri nas kaj podobnega ne more zgoditi, lahko pa zagotovim, da napad ne bi trajal tako dolgo. Če ga namreč ne bi prekinila zaradi sebe, bi se prav gotovo usmilila vsaj sosedov.

Vir: Jana
Značke: živčni zlom, histerija,bazen, voda