Že pred 15 leti se je začel ukvarjati z mladostniki, zasvojenimi s trdimi drogami, zato se je po diplomi iz teologije, ki jo je opravil leta 1992 na teološki fakulteti v Ljubljani, najprej v tujini specializiral s področja zasvojenosti z drogo, glasbo in internetom. 1998 je na medicinski fakulteti končal podiplomski študij iz družinske dinamike, leto pozneje še podiplomski študij psihoterapije, letos na fakulteti za socialno delo končuje usposabljanje sistemske družinske terapije. Veliko se je izobraževal v tujini, kar dokazuje kopica diplom in certifikatov. Miha Kramli dela kot terapevt, vodja ambulante za bolezni odvisnosti v Novi Gorici, pri njem pa že dolgo ne iščejo več pomoči le zasvojenci, temveč vsi tisti mladostniki in njihovi starši, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov na poti do cilja nehote skrenili z glavne ceste in se izgubili v labirintu stranskih ulic. Je poročen in oče dveh otrok.

Pravijo, da se znate mladim izjemno dobro približati in jih pripraviti do tega, da se vam zaupajo. Kako to, da jih tako dobro razumete, ko pa ste imeli kot teolog povsem drugačno mladost od njih?

Mislim, da sem tako dober, ker znam človeka sprejeti z vso njegovo prtljago in ker nikoli ne pokažem negativnega presenečenja ali odklonilnega odnosa. Vsi od otroštva polnimo svoje kovčke, najprej doma, potem v šoli in v službi, in kakšen del prtljage zna biti zelo težak in boleč. Žal pa to zelo težko pokažemo. Težko odpiramo svoje kovčke. Zdi se mi, da imam poseben dar, zaradi katerega ga pri meni ni težko odpreti, prevetriti prtljage in potem vsega na novo zložiti.

So ljudje presenečeni, ker niste zdravnik, medicinec ali »vsaj« psiholog?

Ne, niso. Mislim, da imam kot diplomant teologije prednost, ker pri terapiji uporabljam drugačne metode in dajem poudarek drugim stvarem kot medicinci ali psihologi.

Se vaš kovček polni s tujo prtljago?

Mislim, da nisem v nevarnosti. Zaradi tuje prtljage sem zgolj opremljen za nepričakovane okoliščine, ki me lahko doletijo.

Kaj pričakujejo ljudje, ki pridejo k vam?

Prizemljitev. Rečejo mi na primer: »Za božjo voljo, vi realno ocenite, kje sem. Povejte mi resnico in kaj naj naredim.« Jaz pa vsako terapijo začnem z osnovnim vprašanjem: »Kaj mislite, da bo drugače, ko boste šli zadnjič skozi ta vrata in ne boste več potrebovali terapije?«

In kaj odgovorijo?

Da bodo bolj umirjeni, srečnejši, da bodo znali razrešiti konflikt s partnerjem ali partnerico, odvisno od tega pač, zakaj so prišli k meni.

Rekli ste, da želijo slišati resnico, a zelo pogosto jo neradi slišimo. Gre vam kot terapevtu zlahka z jezika?

S terapijami se ukvarjam že 15 let in v tem času sem se naučil, komu je dobro povedati vso resnico, kje moram biti prizanesljiv, kdaj pa je bolje, da z njo počakam. Nekoga bi val resnice dotolkel do konca, drugemu pa je odskočna deska.

Je res, da se veliko mladih, katerih mati je doma in skrbi za družino, vda drogam?

Delno to res drži, ampak samo tedaj, ko mati postane samoumevna. Kadar je namreč doma, a zgolj fizično, in je le opazovalka domačega dogajanja, lahko otrok to doživlja kot ogroženost, tesnobo. Materina stalna navzočnost ga lahko celo spodbudi, da začne bežati v omamo. Velikokrat se dogaja, da starši, ki so zelo veliko doma, zapadejo v rutino in pozabijo na svojo dinamično vlogo v družini. Odnosi postanejo mrtvi, hladni, in družinski člani drug drugemu postanejo ovira in ne spodbuda. Če se mama sprijazni, da jo otroci doživljajo kot artikel, kot nekaj samoumevnega in kot nekoga, ki je zmeraj na razpolago, se najbrž počuti zelo slabo. Razvrednotena je. Upal bi si trditi, da si veliko mater dovoli postati artikel, ki mora biti vselej na razpolago. Še vedno je bolje, če otrok doživlja odsotnost staršev, ker potem, ko je družina skupaj, vsi zahrepenijo po bližini družinskih članov.

Kje pa je meja, ko lahko upravičeno rečemo, da enega od staršev ali obeh ni nikoli doma? Kdaj je odsotnosti preveč?

Družina mora zagotoviti, da starši in otroci dobijo dovolj podatkov drug o drugem, sicer se pojavi kriza. Kadar človek daljše obdobje prihaja domov zgolj kot utrujen subjekt, družinski člani dobijo podatek, da je vedno utrujen, zmeraj nekoliko odmaknjen in nikoli na razpolago. Tukaj je meja, ki bi se je morali zavedati. Kadar torej eden od staršev hodi domov le polnit akumulatorje, je treba ukrepati in se vprašati: kariera ali družina? Če je odgovor kariera, to pomeni, da smo doma navzoči samo fizično.

Ampak najbrž imamo starši pravico biti utrujeni?

Seveda jo imamo, a ne toliko, da to ogroža družinsko življenje. Sicer pa bi se vsak od staršev moral zavedati, da ima še nekatere druge pravice. Pravico in dolžnost do obnove partnerskega odnosa, na primer. To pomeni, da moramo že dve- ali štiriletnemu otroku jasno pokazati, da smo v komunikaciji s partnerjem, da imamo pravico odplesati ples do konca, končati objem ali poljub, se pogovoriti do konca. Naj to ponazorim s primerom iz moje ambulante. K meni pride družina in starši potožijo, da je njuna 16-letna hči nasilna, da je nemogoče komunicirati z njo, da je razbila dnevno sobo in tako naprej. Ampak hitro se izkaže, da ima njihova zgodba zgodovino. Hči jim pri treh letih ni dovolila, da bi odplesali ples do konca, pri šestih zaradi nje niso mogli končati pogovora, pri enajstih je ugotovila, da je carica v družini takrat, ko jih loči. Pri 16 pa pravijo, da je nemogoče živeti z njo. Ampak s hčerko ni popolnoma nič narobe, le njeni starši niso uveljavili svoje pravice, da obnavljajo svoj partnerski odnos. Dovolili so, da ga je vodila deklica.

Na kateri točki bi morala ukrepati in kako?

Čisto nič ni narobe, če že triletniku pokažeš, da se mama in oče objameta ali plešeta, in mu, če se želi vključiti, rečeš, naj kar počaka, da končata. Kajti to ni zapostavljanje otroka, ampak postavljanje na pravo mesto v družini. Potrebuje tak vzorec vedenja. Iz njega se bo veliko naučil in zaradi njega bo znal pozneje pravilno vzpostavljati odnose z drugimi ljudmi. Starši smo sposobni potegniti skupaj le tedaj, ko otroka sankcioniramo. Nekako nam je razumljivo, da se moramo pri tem podpirati, ampak taka podpora, ko eden reče ja, samo da je mir in da je videti, da se strinja s partnerjem, je veliko premalo, ob ukrepanju je potrebna miselna enotnost. Takrat je namreč otrok postavljen pred dejstvo, da mora nekaj resnično spremeniti, da ne more iskati lukenj in manipulirati z njimi, ampak se mora obrniti vase in se vprašati, kako bo zadevo popravil. Zato je obnova partnerskega odnosa na miselni ravni tako zelo pomembna.

Starši velikokrat rečejo, da se največkrat kregajo zaradi otrok ali celo zgolj zaradi njih. Vam to pove kaj posebnega?

Pove mi, da se kregajo zato, ker otrok vodi družino in partnerski odnos. Pokazati moramo, da smo mi tisti, ki usmerjamo družino. Pogosto nas takšne in drugačne okoliščine naredijo nemočne in nam vcepijo občutek, da vsega skupaj ne obvladamo več. Takrat nas pogosto prime, da bi otroku naložili kazen in mu jasno pokazali, da se nam mora podrediti. A prav tedaj se moramo zavedati, da mora biti ukaz smiseln in uresničljiv, sicer ga bo doživel kot teženje in ga nalašč ne bo izpolnil ter se bo konflikt samo še poglobil. Tudi če smo še tako nemočni, moramo nastopati s stališča sodelovanja in ne moči.

Lahko starši otroku, kadar gre resnično čez mejo, kakšno naložijo? Mnogo se jih zaradi kakšne čez rit zelo spopada s slabo vestjo.

Če ga na primer do zgodnjih jutranjih ur čakajo, kdaj bo prišel domov in ali sploh, in če se ne drži dogovora, potem pa vendarle pride in se vedejo, kot da se ni nič zgodilo, ga samo spodbujajo, da se tudi prihodnjič ne bo držal dogovora in da ne bo upošteval njihove stiske. Če smo se mi zaradi njega tri ure slabo počutili, moramo kot starši zagotoviti, da se bo tudi on toliko časa počutil slabo. Mi nismo starši zato, da otroka držimo v vati, če njegovih kršitev ne sankcioniramo, in poskušamo zaradi ljubega miru vse morebitne spore takoj zgladiti, ga onesposabljamo za življenje. Ne omogočamo mu, da bi spoznaval meje, in ga lahko nehote usposobimo za dejanja, ki bodo v prihodnjih letih do nas zelo kruta. Starši moramo in smo dolžni zagotoviti, da se slabo počuti, če se ne drži dogovorjenega. Ali je to fizično ali psihično, pa je popolnoma vseeno.

Slišati je zelo preprosto, a žal pogosto zelo težko gledamo svojega otroka, ki trpi.

Res je, ampak naši otroci potrebujejo starše, ki vzdržijo pogled na trpečega otroka. Če od njega pričakujejo, da bo postal pravnik, on pa ga v srednji šoli začne biksati in mu znatno pade uspeh, jih popade prava panika. Začnejo hoditi k učiteljem in urejati stvari. A prav to je najslabše. Potrebuje starše, ki vzdržijo ob pogledu na to, da njihov otrok doživlja neuspehe, da ostanejo stabilni in mirni. Tedaj se morajo usesti za mizo in skupaj poiskati rešitev za nastalo stanje. Brez vpletanja učiteljev. To pride na koncu, kajti družina je prvotni vir izdelave načrta, kako se izvleči iz zmede. Starši pa zaradi strahu najprej iščejo pomoč v institucijah in tako pred otrokom kažejo svojo nemoč. Institucija je zadnja instanca. Pustiti ga morajo na dnu, da bo lahko spet splezal na vrh.

»Neukrotljivost« svojih otrok zelo radi razložijo s pojmom »indigo otrok«. Priznavate novo »indigo generacijo«?

Nisem zagovornik tega, da starši razloge za neuspeh in neprimerno, nesramno vedenje svojih otrok po vsej sili iščejo v sebi ali pa v družbi. Vsi smo kdaj imeli težave s starši in družbo in vsi bi zato lahko delali scene in se opravičevali s tem, da nam je bilo težko. Starši moramo vedeti, da imamo pravico do občutka krivde, ampak naša dolžnost je, da se ga znebimo. Najslabše je, če ohromimo, ko nam otrok dela scene, ker v sebi iščemo razloge za to, da je tak, kakršen je. Seveda lahko imamo slabo vest, a jo moramo hitro preseči; če bomo obtičali v njej, bo otrok samo nadaljeval in poglabljal svoje deviantno vedenje, mi pa bomo iskali opravičila za njegovo početje. Zavedati se moramo, da je družina prostor, kjer vsakdo oblikuje svoj mentalni, notranji zemljevid, s katerim bo potoval skozi življenje. Starši želimo vsakemu družinskemu članu narisati tak notranji zemljevid, ki mu bo omogočal svetel, radosten pogled na svet. Da bo otrok to zmogel, mu moramo postavljati meje in obračunati z občutki lastne krivde, sicer bo naš notranji zemljevid ena sama pokveka.

Se vam zdi, da starši pogosto tako zavzeto rišejo otrokov zemljevid, da pozabijo na svojega?

Ja, premalo se zavedajo, da imajo pravico do miru. Silno veliko jih je, ki trepetajo do treh, štirih zjutraj, v kakšnem stanju bodo njihovi otroci prišli domov, in gredo naslednji dan v službo skrokani in utrujeni. Svojega otroka so namreč pozabili naučiti, da imajo tudi oni pravico do miru, do tega, da je ob enajstih v hiši mir. Da pa mladostnik to razume in omejitve sprejme, ga je treba začeti oblikovati že zelo zgodaj, in ne, da jih veliko šele pri 15 ali 16 prvič doživi omejitev, ko slišijo, da morajo biti ob enajstih doma. Normalno, da se takrat odzovejo negativno in da jih imam potem jaz v ambulanti nekaj, ki so se s starši celo fizično spopadli. Če bi bili navajeni na omejitve že od malega, bi jih lažje sprejeli, ker bi bil to slog življenja. Še vedno bi nasprotovali, in prav je tako, a bi hkrati vedeli, da jih je bolje sprejeti, ker to ni trenutno stališče staršev, ampak tradicija. Otrokom nismo dolžni zagotavljati tega, da se strinjajo z nami, ampak to, da se z nami bodejo. Le tako jih lahko pripravimo na življenje.

Bi rekli, da se starši bolj kot svojih pravic zavedajo pravic, ki jih imajo njihovi otroci?

Starši absolutno premalo suvereno izražajo svoje želje in potrebe. Potrebe naših mladostnikov so preglasne in potem se ukvarjamo z njimi, svoje pa utišamo. In kaj se zgodi? Naš otrok misli, da jih ima samo on. Kolikokrat v moji ambulanti presenečeno rečejo: Vau, mama, a ti si to želiš? Starši so sebe popolnoma zanemarili, zato njihov otrok sploh ne zaznava tega, da lahko ima nekdo ob njem tudi potrebe in želje in da si lahko vzame čas zase. Potem pride v šolo in nima kompasa, ne ve, kje se mora ustaviti. Starši mislijo, da delajo v njegovo korist, v resnici pa mu škodijo. Nekatere mame mi obupano pripovedujejo, da so imele 40 ºC vročine, pa so vseeno vstale in svojemu mladostniku skuhale, da ja ne bi šel lačen v šolo. In dodajo, da tega sploh ni cenil. Rečem jim samo: »Joj, joj, gospa, vi imate pravico do postrežbe. Imate pravico, da vam vaš 10-letnik skuha čaj in vam ga prinese v posteljo. Pa saj niste kanta za smeti.« Otrok mora zaznavati tudi bolezen in nemoč staršev, in takrat mora znati vskočiti in pomagati, ne pa da se zanj žrtvujejo do konca. Pretirana ljubezen staršev je res neverjetna in lahko otroka zaduši.

Ga lahko potisne tudi v zasvojenost?

Lahko, ker mu zaradi pretirane ljubezni ne omogočimo, da bi s svojim delom dobil dobre občutke. Človek, ki jih ni doživel z lastnim delom, fizičnim in psihičnim, začne takrat, ko se napije ali zadrogira, odkrivati neznane občutke. Otrok brez lastnih občutkov je izjemno dojemljiv za pridobivanje umetnih. In ko jih bo enkrat dobil tako in rekel vau, to je pa vrhunec mojega življenja, ne bo znal izstopiti. Staršem vedno rečem, da mora nujno fizično delati, da ne morejo kar reči, ti se samo pridno uči, nič drugega ti ni treba delati. Tisti, ki je zaradi učenja odvezan vseh drugih obveznosti, učenja nikoli ne bo cenil. Mogoče mu bo celo beg v lenobo. Otrok mora tudi delati, ker bo le tako lahko primerjal fizično dejavnost z intelektualno. Ker pa so starši pogosto tako zelo zaljubljeni v svoje cilje, da ga oprostijo vseh obveznosti, samo da bi jih dosegel, mu ne uspe izoblikovati ciljev, zaradi prevelikih pričakovanj, ki jih ne zmore upravičiti, pa začne bežati v svet omame.

Kdaj škodljiva navada postane zasvojenost?

Ko otrok ne more več živeti brez nje. Vedeti pa je treba, da so z lastnim delom pridobljeni občutki trajni, umetno pridobljeni, doseženi z drogami, alkoholom, glasbo ali računalnikom, pa trajajo samo od enega do štirih mesecev. Potem substanca ne povzroča več dobrih občutkov, ampak le še zadetost. Mladi temu rečejo, da odbluzijo.

Med pogovorom ste velikokrat omenili zasvojenost z glasbo in internetom, čeprav o njiju pri nas ne slišimo prav pogosto.

O njiju ne slišimo zato, ker pri nas sploh nimamo terapevtov, ki bi bili usposobljeni zanju. Pa bi se morali začeti usposabljati, ker bosta čez kakšnih pet, deset let zasvojenosti z glasbo in internetom enakovredni zasvojenosti s trdimi drogami. V tujini že ustavljajo specializirane klinike.

Mladi pogosto hodijo naokoli s slušalkami v ušesih, iz katerih odmeva glasna glasba. Kdaj poslušanje glasbe postane zasvojenost?

Ko se otrok začne z njo izklapljati iz tega sveta. Naj navedenem vsakdanji primer: mladostnik si je za rojstni dan zaželel walkman in ga od staršev tudi dobil. Slušalke je imel vedno v ušesih, tudi takrat, ko se je vozil s kolesom. Nekoč ga je zbil avto, ker zaradi hrupne glasbe ni vedel, kaj se dogaja okoli njega. Poškodbe so bile tako hude, da bo vse življenje hrom. Še bolj grozno pa je to, da je takoj po operaciji, ko se je zbudil iz narkoze, najprej zahteval walkman. V bolnišnici ga niso imeli, zato je padel v pravo krizo in so morali starši nemudoma domov ponj. Fant je čutil notranjo psihično potrebo po svoji glasbi, ki ji stroka pravi psihoglasba, ker tako zelo vpliva na človeka. Ta mladostnik je bil že zasvojen z njo. Želel se je utopiti v njej, se izklopiti iz tega sveta v svoj ritem. Sploh ni pomembno, ali imamo opraviti s travo, heroinom, kokainom, alkoholom, glasbo ali računalnikom, saj substance niso problem, problem je potreba po omami, po odklopu. Predvsem pa so vse zasvojenosti enakovredne in jih je treba zdraviti.

Po šolah prirejate delavnice, na katerih mlade usposabljate, da se znajo upreti vsakršni zasvojenosti. Kaj jim polagate na srce?

Grem samo tja, kjer mi lahko zagotovijo, da bomo program izvajali eno leto, in moram se pohvaliti, da smo tam, kjer smo se projekta lotili, dosegli nekaj, česar sploh nismo pričakovali – ugotovili smo, da »terapirani« razred zaznava problematiko in bolečino posameznika in da zna pravočasno poiskati pomoč. Mlade torej učim, kako zasvojenosti reči ne, kako spoznati pravega prijatelja, kako prepoznati znanega ali neznanega preprodajalca, zaslutiti nevarnost, če jim na avtobusni postaji ustavi avto in jih nekdo prijazno povabi noter, da znajo reči ne, ker je tudi pri nas v povezavi s trdimi drogami že opazna preprodaja organov. Usposabljamo se za pomoč prijatelju, sošolcu, sosedu in se učimo, da več kot 40 odstotkov ljudi zapade v svet omame, ker pomagajo nekomu, ki ima problem z drogo in jih potegne noter.

Med delom v ambulanti nosite belo haljo?

Ne, ne. Noben od mojih sodelavcev je ne nosi. Pri nas so človeški odnosi pomembnejši od vloge, ki jo ima nekdo v ambulanti. Bela halja bi me pri delu ovirala.

Koliko terapij povprečno potrebujejo vaši pacienti?

Odvisno od tega, zakaj pridejo, v povprečju pa od dvanajst do dvajset. Približno po osmih do desetih terapijah naj bi se zgodil premik, pri čemer je za nekoga, ki je eno leto užival trde droge, težko trditi, da je ozdravljen. Rečemo lahko le, da se usposablja za abstinenco. Tak ima namreč dosmrtno terapijo.

Si morate kdaj priznati, da nečemu niste kos?

Vsak dan. Velikokrat že na začetku terapije povem, da bom v mesecu, največ dveh, lahko rekel, ali sem človeku sposoben pomagati. Sem zelo odgovoren do tega, kaj komu obljubim, ker se mi zdi čas predragocen, da bi se izgubljal v začaranih krogih.

Ali se vam, ki ste opremljeni s toliko znanja, lahko zgodi, da vaši hčerki »odbluzita«?

Vedno poudarjam, da se to lahko zgodi vsakemu. To počnem zato, ker ljudi tako zelo skrbi, kaj bodo rekli drugi, in zato izgubljajo dragoceni čas. Časa za prikrivanje in tabu teme pa ni. Če se reševanja zasvojenosti lotimo takoj, je ozdravitev mogoča. Če pa jo lahko zasvojenec zaradi skrivanja vleče leta, ni več, so samo še možnosti za abstinenco. Starši se bojijo, da bodo otroku naredili krivico, če ga bodo pripeljali k nam v ambulanto in bo test pokazal, da ni zlorabil nobene droge. Vedno jim rečem, da njim bolj zaupam, ker so otroka spremljali 18 let, test pa pokaže samo zadnjih pet ali šest dni. Zgolj naključje je lahko, da je v redu ali pa se je mladostnik celo pripravil nanj. In starši ne morejo biti v strahu, ali ga bodo užalili in prizadeli. Ne smejo se bati svojih otrok in zato ne ukrepati. Strah pred lastnimi otroki je prav neverjeten.

Sprašuje: Branka Grujičić

Vsi od otroštva polnimo svoje kovčke, najprej doma, potem v šoli in službi, in kakšen del prtljage zna biti zelo težak in boleč.Upal bi si trditi, da si veliko mater dovoli postati artikel, ki mora biti vedno na razpolago.Starši moramo vedeti, da imamo pravico do občutka krivde, a naša dolžnost je, da se ga znebimo.Starši moramo zagotoviti, da se otrok slabo počuti, če se ne drži dogovorjenega.

Sorodni članki:

• Vesna Godina, antropologinja: Kdo bo ščitil starše pred otroki? 
• 39. Hanina učna ura: Zakaj je vzgajanje tako prekleto težko

Vir: Ona