»Mami, jaz se ravno odpravljam na plažo,« mi je rekla, ko sva se srečali na ulici. »Sama sem se uredila in s seboj sem vzela vse, kar potrebujem. Oblekla sem roza kopalke in …« Več ji ni uspelo povedati, ker jo je ustavil moj jezni: »Nazaj!«
Da sploh ne razume, zakaj sem huda, mi je govorila, ko je ob meni poklapano korakala nazaj proti hiši, pa na to nisem rekla nič, ker sem bila tako besna nanjo, da ne bi znala nehati govoriti, ko bi enkrat odprla usta, in bi ji povedala še vse tisto, česar sploh ne bi mislila. Kasneje bi mi bilo seveda žal.
Doma me ni bilo samo kakšnih deset minut, toliko da sem psa sprehodila do bližnjega gozda, in ko sem odhajala na pot, je bila moja hči še v pižami, z zaspančki v očeh je jedla zajtrk in dajala vtis, da se ne bo spravila k sebi vsaj tja do poldneva. Ni bilo prvič, da je ostala sama, medtem ko sem peljala psa na sprehod ali pa si z možem privoščila hitro kavo v bližnjem lokalu, in doslej se je vedno vse srečno končalo, naša mala pa je bila nepopisno ponosna na to, da ji z možem zaupava in jo obravnavava tako kot drugi starši svoje desetletnice.
Prikorakali sva do hiše in našli na stežaj odprta vhodna vrata. »Malo se mi je mudilo,« mi je pojasnila, ko sem jo brez besed ubila s pogledom. Na kuhinjski mizi krožnik, na njem na pol pojeden košček kruha, odprta posodica sira in drobtine povsod. Kot bi moja hči skočila zgolj na stranišče in bo čez kakšno minuto nazaj. »Nisem bila več lačna,« je rekla v opravičilo.
Preštela sem do deset, česar sicer ne počnem prav pogosto, pa čeprav vem, da mi to velikokrat ne bi škodovalo, in ji začela prati glavo. Že ne vem kateri krat v njeni desetletni karieri sem ji pripovedovala o tem, kaj je to odgovornost, pa kaj zaupanje in kako zelo bi se prestrašila, če bi prišla domov in bi našla odprto hišo, nje pa ne bi bilo nikjer ter ne bi vedela, kje naj jo začnem iskati. »Na plaži vendar,« mi je pomagala z nasvetom in sem jo samo prestrelila s pogledom.
Govorila sem in govorila, da sem si malce olajšala prestrašeno dušo, ter ji vmes naložila kazen - dva dneva bo morala z mano povsod, kamor bom šla, ker ji ne zaupam več in je več kot očitno ne morem puščati same. Malce je bila kisla, ker se ji je dvodnevna kazen zdela odločno preveč, a v bistvu ni bilo videti, da bi jo resnično vznemirila. »Pa nič ne bova povedali očiju, a ne?« je še rekla in s tem je bila zadeva zanjo končana.
»Pa ravno zdaj je to naredila, ko sem že mislila, da sem jo uspela navaditi, da je treba poslušati navodila in da ne moreš kar narediti, kar se ti v tistem hipu zazdi,« sem potožila možu po telefonu in mi ni mogel povedati nič vzpodbudnega v uteho. Še celo bolj sem bila poklapana, ko je na pol v šali navrgel, da bolje ne bo nikoli. Da bova vedno znova na začetku. Da najina hči nikoli ne bo znala presoditi, kako se lahko stvari končajo. Da zanjo ni nevarnih situacij ne pokvarjenih ljudi. Da je zanjo svet ena sama zabava.
Ta občutek, da si pri nekaterih stvareh vedno znova na začetku, je zame precej frustrirajoč, v bistvu še bolj, kot če je kakšne stvari sploh ne bi uspela nikoli naučiti. To večno upanje, da ti bo mogoče nekaj le uspelo narediti, te po eni strani vleče naprej, po drugi pa te vedno znova razžalosti, ko tvoj otrok tvoj trud že naslednjo sekundo grobo potepta v prah. Te včasih prime, da bi kar prenehal z učenjem, a potem poskusiš znova. In nato še enkrat. Pa še stokrat, če je treba.
Zvečer, ko sem pospravljala Hanin nahrbtnik, sem se morala prav nasmejati. Ta moja nadobudna hči je namreč spravila v nahrbtnik čisto vse, kar sicer jemljeva s seboj na plažo. Brisačo, vodo, kremo za sončenje, križanke, pisalo in denarnico, da lahko vmes skočiva na kavo in sladoled. Prav ponosna bi bila nanjo, če bi bila tako samostojna, kadar se skupaj odpravljava na pot, a takrat vse to seveda prepusti meni. Ne glede na njene omejitve so ji nekatere stvari namreč zelo jasne. Kako spraviš mamo ob živce, na primer.

Vir: Jana
Značke: plaža, gozd, frustracija, začetek