Tam, kjer ne bi smelo biti nikogar, so stali trije avtodomi. In me že samo s tem, da so bili tam, spravili v slabo voljo. »Kaj če bi šli pogledat še kam drugam?« sem prosila. »Ne,« se ni dal mož, »predvsem zaradi tebe smo se peljali tako daleč in zdaj lahko le tiho trpiš.«
Utihnila sem, ker je bilo čisto res, da sem bila jaz tista, ki je predlagala, da se podamo na tako dolgo pot, in to zgolj zato, da bi videli prelepo dalmatinsko obalo, odeto v spomladansko cvetje.
Parkirala sva torej avtodom in priznam, da sem bila jezna, ker se je še toliko drugih spomnilo proste dni preživeti na istem koščku zemlje kot mi. Ob pogledu na vso tisto mularijo, ki se je podila naokoli, mi je bilo jasno, da z našimi načrti, da bomo nekaj dni preživeli kot družina, ne bo nič, pa da iz hčerke ne bom uspela izbezati nič od tistega, kar jo je mučilo v preteklih dneh. Še predobro sem vedela, da se bo hotela noč in dan igrati z otroki ter je ne bova uspela zlepa spraviti iz njihove družbe. Vse sorte odhodi in prekinitve dejavnosti so namreč njena šibka točka in se le redko končajo v prijaznih tonih.
Seveda je malo kar katapultiralo s sedeža, ko je videla toliko otrok na enem kupu, in sem se lahko le še nemočno drla za njo, da ko rečem, da je konec igre, pobere šila in kopita ter gre domov. »Pusti jo, naj uživa,« mi je svetoval mož in sem se res udobno namestila na svoj stol.
Ravno sem hotela odpreti kljun, da bi možu z besedami opisala vse tisto, v čemer so uživale moje oči, ko se je zaslišal človeški krik. Ne maram majhnih otrok, ko se dokopljem do svojega koščka raja, sem pomislila, a se še isti hip opozorila, da ima tudi ta mini človeški osebek pravico uživati v vsej tej lepoti. A se je potem zaslišal še en krik, glas še enega mini osebka, javil se je še tretji, potem mu je prvi odgovoril in tako naprej. Razleglo se je zoprno otroško vreščanje, ki mu starši niso znali ali želeli narediti konca, in smo bili zato vsi prisiljeni uživati v njem.
Nekako smo preživeli prvi dan, vdala sem se pač v usodo, da s harmoničnim družinskim življenjem ne bo nič in bodo drugi odrejali, kdaj bo v naši hiši mir, hči pa mi bo nesramno jezikala nazaj, da še ne gre domov. Komu drugemu se stanje najbrž sploh ne bi zdelo alarmantno, bi pač sprejel, da se je dopust sprevrgel v malce bolj hrupnega, kot je bil načrtoval, a midva sva vedela, zakaj sva želela mir. Zato, da bi najini hčeri v miru razložila nekaj preprostih življenjskih resnic, ki ji bodo prišle zelo prav, in tudi zato, da nama ne bi ušla, glede na to, da je puberteta pred vrati in se počasi spreminjava v kretena.
Da gre ves ta hrup tudi njemu že malo na živce, me je čez dva dni obvestil mož, in da ne bi imel čisto nič proti, če gremo kar domov. Najprej sem se strinjala, da lahko kar takoj vzamemo pot pod noge, a se je zapletlo, ko sem o tem obvestila najino hčer. Da ne gre nikamor, mi je rekla, ker se ima preveč fajn.
Če trezno premislim, tukaj res dobiva izkušnje, ki ji jih midva pri najboljši volji ne moreva dati, sem rekla možu, uči se na primer o tem, kako naj se vključi v igro, pa tudi o tem, da te vrstniki izločijo iz igre, če nisi pripravljen prisluhniti željam drugih. Vse to ji jaz sicer dopovedujem vsak dan, a je seveda bolj poučno, če teorijo doživiš tudi v praksi. »Ostanimo še en dan, bova že preživela,« sem odločila, in je moj potrpežljivi mož odgovoril, da se bo zgodilo natančno tako, kot želim, da sem tako in tako jaz tista, ki trpim.
Na tistem hrupnem koščku raja smo preživeli pet dni, jaz sem dobila kakšnih pet živčnih zlomov zaradi drugih in še kakšnih deset zaradi naše male neubogljive madame, mož ni na glas povedal, kolikokrat bi naju najraje utopil v žlici vode, ko je moral poslušati, kako se prerekava zaradi enih in istih stvari. V bistvu od dopusta nisva imela nič, sva ugotovila, ko sva se vozila nazaj domov. Je pa zato najina hči dobila ogromno izkušenj s terena in vsaj malo izživela svojo željo po druženju z osebki vseh sort. In če je zadovoljna ona, sva v bistvu zadovoljna tudi midva, sva modrovala. Tako preprosto je to. Je čisto res, kar so mi povedali že mnogi drugi, da smo namreč starši resnično trpežna sorta in za dobro svojih potomcev prenesemo skoraj vse. Tudi hrup v koščku raja.

Vir: Jana
Značke: hrup, raj, otroci, Dalmacija