»Zdravo, Petra tu,« je zapela po štajersko in me v delčku sekunde vrnila petindvajset let nazaj. V srednjo šolo. »Ku … ku … ku,« sem zapela in se poskušala spomniti, kaj sledi prvima dvema črkama. Skušala sem si priklicati v spomin njen priimek. »Ja, Kukučka,« mi je pomagala z odgovorom, »čeprav se zdaj pišem drugače.«
Zdelo se ji je strašno zanimivo, da sem jo takoj prepoznala, pa sem ji razložila, da me je njen glas na mah vrnil v preteklost in da se mi zdaj, ko govorim z njo, zdi, kot da spet sediva v srednješolskih klopeh.
Da me vabi na 25. obletnico mature, mi je rekla, pa da me kliče zato, ker imam očitno nov elektronski naslov in mi ne more poslati vabila. Še preden mi je povedala, kdaj naj bi se ponovno sestal naš 4. g, sem ji zagotovila, da pridem, če se le ne pojavi kakšna zelo, ampak res zelo nujna zadeva, ki je ne bom mogla odložiti. Komaj čakam, da vidim ljudi, s katerimi sem preživela štiri čudovita leta življenja.
Malce sva še poklepetali in ugotovili, da nas življenje nosi vsakega po svojih poteh, pa da tudi ona, ki je ostala v kraju, kjer sva skupaj hodili v šolo, le še redko sreča koga iz našega razreda. Seveda imam jaz, ki se tam prikažem kakšnih desetkrat na leto, za tovrstna srečanja še bistveno manj možnosti, sem ji razložila, a se s sošolcem, s katerim sva že v srednji šoli nenehno tičala skupaj, sem in tja še slišiva, če drugače ne, zagotovo takrat, ko ima kateri od naju rojstni dan.
In ko sva tako na zvezi, ni prav nobenih zadreg, o čem naj govoriva, nobenih tistih zoprnih premolkov, ko ne veš, kaj natančno bi rekel onemu na drugi strani. Klepetava, kot bi se nazadnje slišala kakšen dan nazaj, sprašujeva, pripovedujeva, se smejiva, opogumljava. Ugotavljava, da na prvi pogled sicer živiva precej različno, da se jaz bolj držim sončne strani Alp, medtem ko njega življenje nosi po svetu, a ne glede na različen življenjski slog ohranjava enake vrednote. Razvijava se v približno enako smer, ceniva podobne stvari in se zavedava, da je človekovo največje bogastvo družina. Zato nama nikoli ne zmanjka tem za pogovor.
»To je pravo prijateljstvo,« je dahnila moja nekdanja sošolka in sem se strinjala, da ima prav. Da z nekaterimi pač nikoli ne izgubiš pristnega stika, pa četudi jih slišiš enkrat samkrat v letu, in da z drugimi lahko vsak dan tičiš skupaj, pa to prav nič ne pomaga. Da tisto, kar te je družilo nekoč, izzveni in da nimaš več na čem graditi nadaljevanja.
V takih primerih, pravim jaz, je treba narediti inventuro in se rešiti neposrečenih zvez, moj skrajno prijazni in tolerantni mož pa mi seveda ostro nasprotuje. Z ljudmi vendarle ne moreš ravnati kot z oblekami, me krega, ne moreš jih tako kot hlače, ki jih nisi nosil že več kot leto dni, preprosto pospraviti v vrečko in odnesti v kakšen zbirni center, kjer jih bo prevzel nekdo, ki bo vedel, kaj narediti z njimi in jim dal novo vsebino.
Odnose je treba negovati, mi dopoveduje, in se glede tega zelo strinjam z njim, a mu hkrati skušam dopovedati, da včasih tudi skrbna nega ni dovolj, da nekoč pač prideš do konca zgodbe, in to prej, kot si načrtoval. Zakaj bi za vsako ceno hotel obdržati pri življenju nekaj, čemur je potekel rok trajanja, obujal nekaj, kar je v naravnem procesu pač umrlo. Predvsem pa vztrajam, da morata v odnos vlagati oba, obema mora biti v interesu, da prijateljstvo živi svoje življenje. Ni dovolj, da samo en vleče voz naprej, da se samo en trudi.
Nič ne reče, ko mu tako naštevam argumente in nizam konkretne primere propadlih »zvez«, ki so nekoč veliko obetale. Tudi jaz sem tiho, ko čez kakšno leto spozna, da sem imela prav, ko sem mu govorila o tem, da je povsem normalno, da se ljudje razvijamo različno hitro in da so lahko danes tisti, ki so nam bili še včeraj na las podobni, popolni tujci.
Nisem si še povsem na jasnem, zakaj ti nekateri ostanejo blizu, četudi jih ne slišiš leta in leta, drugi pa postanejo tujci tako rekoč v tvoji družbi. Menim pa, da ljudje vse prevečkrat ostajamo romantično zazrti nazaj in energijo trošimo v prazno. V prijateljstva, ki so pač izzvenela.

Vir: Jana
Značke: prijateljstvo, matura, načrt, tujec