205. Hanina učna ura: Zakaj ni previdnost nikoli odveč

24. apr, 2013 | Tekst: branka | Kategorija: Brankin blog, Kolumna, zadnji vnos

»Fantje, prosim vas, da ne kadite, ker mojo mami to moti,« je moja hči naročila trem fantom, ki so sedli za sosednjo mizo. Zdelo se mi je simpatično, da tako lepo skrbi zame, sicer pa je to, da lahko ljudi prijazno prosiš, naj kadijo za kakšno drugo mizo na sicer popolnoma praznem gostinskem vrtu, videla pri meni. Malo prej sem namreč dva po mojem še ne polnoletna mulčka vljudno prosila, naj nama dovolita uživati na svežem zraku.
Fantje, ki jih je ogovorila moja hči, so ji prijazno odgovorili, da sploh ne kadijo. Nato smo se vsi posvetili svojim stvarem, razen Hane, ki jo je začelo dogajanje pri sosednji mizi strašno zanimati. Naenkrat je držala v rokah krožnik s piškoti in slišala sem jo reči: »Fantje, bi kateri od vas piškot?« Mislila sem, da me bo kap, malo zato, ker je meni pri vsakem piškotu, ki sem ga napol naskrivaj vzela s krožnika, razložila, da so jih prinesli njej in ne meni, še bolj pa zato, ker nisem mogla prezreti, kako zelo so tisti moški osebki pritegnili njeno pozornost.
»Hana, tukaj sva,« sem ji diskretno zašepetala v uho, pa se je naredila, da me ne sliši. »A me slišiš?« sem jo dregnila pod rebra, da bi jo priklicala nazaj v svojo družbo. Sploh se ni zmenila zame, še naprej je očarano zrla proti sosednji mizi. Dregnila sem jo še malo močneje in takrat se je le obrnila proti meni. »Punca moja, z mano si in prav nič vljudno ni, da takole buljiš v tiste fante,« sem ji začela predavati. »Pa kaj pol, so mi pač všeč,« je rekla in se obrnila nazaj proti njim. Slišala sem jo nekaj reči, pa nisem mogla razbrati, kaj si je izmislila to pot, a sem jo za vsak slučaj, da zadeve ne bi šle predaleč, malo močneje prijela za roko in jo hotela obrniti proti sebi. »A me lahko pustiš pri miru!« je zasikala, da sem jo pri priči izpustila in začela razmišljati, kako naj se lotim reševanja stvari, ne da bi iz povsem nedolžne zadevice nastal škandal.
Zdelo se mi je najpametneje, da plačam in se čim prej pobereva od tam, da bodo objekti poželenja izginili iz njenega vidnega polja in bo spet sposobna normalno komunicirati. Seveda je protestirala, ko sem ji rekla, da greva, ker še ni pojedla vseh piškotov in se ji tudi sicer še ne gre naprej. Skoraj odvlekla sem jo s tistega gostinskega vrta, pa je še vseeno našla priložnost, da je fantom še enkrat ponudila piškote, ki so ostali in ki jih je meni prej vztrajno prepovedovala.
Komaj sva dobro odnesli pete, sem ji začela razlagati o tem, da je stara deset let in da se toliko stare punce pač ne obnašajo tako. Da ne rinejo v fante, ker si lahko njeno prijaznost razlagajo povem napačno. »Kako, napačno?« jo je zanimalo. »Lahko si mislijo, da si zaljubljena vanje,« sem bleknila, ker se nisem spomnila pametnejšega odgovora. »Pa saj jaz sem zaljubljena v T.,« mi je odgovorila in s tem je bil pogovor zanjo končan. Tako preproste so stvari v svetu ljudi z Downovim sindromom.
Kako za vraga naj jo uvedem v svet odraslih, da ji ne bom povedala preveč, pa vendar dovolj, predvsem pa tako, da bo razumela, mi je šlo skozi možgane. Vidim, da jo zanima moški svet, poljubljanje se ji zdi ljubko, do konkretnejših stvari pa se še ni prebila. Za zdaj je še v dokaj nedolžni fazi opazovanja, a me je vseeno začelo malo skrbeti zanjo, da je ne bi kdo izkoristil. Resda smo ji skoraj vedno kje za petami, a previdnost ni nikoli odveč.
Svoje skrbi sem zadnjič zaupala znanki s približno enako staro hčerko s posebnimi potrebami in je rekla, da se zadnje čase ubada s precej podobnimi skrbmi. Da je tudi ona že pomislila na to, da je njena hči idealna tarča za kakšnega packa. Pa da bi si kdo lahko napačno razlagal njen besedni zaklad. Mala je namreč nekje pobrala besedo seksati in jo zdaj uporablja ob vseh mogočih priložnostih. Seveda s tem ne misli nič slabega, še sanja se ji ne, kaj pomeni, a jo vseeno skrbi, da bi jo uporabila v napačnem kontekstu in na napačnem kraju, predvsem pa, da bi jo kdo vzel preveč zares.
Da bom malce povprašala o tem pri tistih, ki so se že srečali s tem, sem ji obljubila, in se bom res dala podučiti o tem. Dotlej pa bova najini hčeri za vsak slučaj napol na silo vlekli iz odrasle moške družbe.

Vir: Jana
Značke: poljubljanje, zaljubljenost, skrbi, downov sindrom

Napiši komentar