»Mami, moraš me vpisati na violino,« je vpila moja hči, medtem ko je sopihala po stopnicah. Že dolgo ni prišla iz šole tako dobre volje. »Ful je kulsko,« je žgolela, jaz pa sem si mislila, ja, bi te prav rada videla z violino v rokah.
V stanovanju se ni uspela niti sleči, ker je imela toliko dela s pripovedovanjem o tem, kako se je imel njihov 4. b med uro violine. »Sem kar dobra, veš,« se je pohvalila sama, potem ko še vedno nisem izdavila niti besede in ji je postalo jasno, da pohvale z moje strani ne bo. Kaj pa naj bi ji rekla? Da si ne znam predstavljati, kako se tisti njeni nespretni prstki spopadajo s strunami? Da kljub temu, da sem noro ponosna nanjo, ne verjamem, da bi se lahko naučila igrati violino? Da ene stvari pač niso zanjo?
Ker torej nisem vedela, kako naj utišam tisti vulkan besed, sem se smehljala, tako kot se pač smehljajo mame ob pogledu na svoje zadovoljne otroke. Sem pa zato zvečer sedla za računalnik in njeni razredničarki napisala, da se mi zdi faca, ker se je iz čistega miru odločila, da se bo skupaj z razredom naučila zagosti pesmico ali dve na violino. Pa da gredo meni lasje pokonci že ob sami misli na to, kako dvajset nadobudnežev hkrati drgne po ubogih violinskih strunah. Saj se bom jaz učila z njimi, mi je odpisala.
To, da se ta ženska uči skupaj z otroki, da lahko vidijo, da se mora tudi ona truditi, da doseže kakšno reč, in da za učenje ni nikoli prepozno, se mi zdi tista glavna razlika, ki Hanino zdaj že ne več tako novo waldorfsko šolo loči od javne šole, ki jo je obiskovala pred tem. Učiteljica ni v razredu zato, da mulariji dokazuje, kako zelo pametni smo odrasli, tam je zato, da jim daje občutek varnosti na raziskovalnih poteh. Da hodi skupaj z njimi.
Zadnjič, ko me je neka gospa spraševala o tem, kaj je tako dobrega na tej šoli, da sva se odločila najino hčer prepisati tja, mogoče še nisem bila pozorna na to, sem ji pa že takrat omenila, da opažam, da v tej šoli otrokom ponujajo obilo priložnosti, da poskusijo stvari, ki bi jih utegnile pritegniti in ki se jih sicer nikoli ne bi lotili. Da v njih razpihujejo veselje do življenja.
Tako moja hči, na primer, ne bi nikoli držala v rokah pletilk, ker bi jaz pač sodila po sebi, mene pa nikoli niso uspeli naučiti plesti in mi ta dejavnost še danes ni čisto nič bolj blizu, najbrž zato, ker zahteva preveč potrpežljivosti in vztrajnosti. Če pletenje ne bi bilo v šolskem programu, ne bi nikoli izvedela, da je moja hči dokaj spretna s pletilkami, in kar je še pomembneje, da strašno uživa v pletenju.
Z violino pa je bilo tako, da je mala pred prazniki najavila, da jo bo prinesla domov, ker bi nama rada pokazala, kako dobro že igra. Sva rekla, da bova še razmislila o tem, a sva potem ugotovila, da ji ne moreva reči ne. Le to sva se dogovorila z učiteljico, da inštrument prevzamemo na skrivaj, da bova lahko sama odločala o tem, kdaj bova pri volji poslušati njen cigumigu.
Na velikonočni ponedeljek je tako najina hči z vso potrebno skrbnostjo vzela violino iz škatle, si jo nežno prislonila pod brado in začela igrati. Ko je z lokom prvič potegnila po strunah, se je zaslišal le neki čuden zvok, a nas ni doletelo nič hujšega. Potem je potegnila malo močneje in iz inštrumenta izvabila dokaj civiliziran zvok. Videla je, da je pritegnila najino pozornost, in zaigrala še pogumneje. Moram priznati, da sem bila presenečena. Da sploh ni bilo tako slabo, kot sem pričakovala. Da je bilo celo precej dobro, glede na to, da je bil to šele njen tretji poskus igranja. Tako smo preživeli prvi Hanin violinski koncert. Mala je žarela od ponosa in veselja, in kar malo sram me je bilo, da sem podvomila o njej.
»Po mojem moramo starši otrokom privzgojiti veselje do življenja in potrebo, da uresničujejo svoje sanje. Najbolje, kar lahko storimo, pa je, da jim pomagamo razviti prava orodja za dosego tega cilja,« piše Randy Pausch v svoji knjigi Zadnje predavanje. Naša naloga je, da jim odpremo čim več vrat, da lahko sami preverijo, kakšni zakladi se skrivajo za njimi. In če nam to kakšenkrat spodleti, če si ne drznemo prijeti za kljuko, je fino, da imajo v šoli rezervni načrt. Da se gredo vratarja namesto nas.

Vir: Jana
Značke: šola, Randy Pausch, violina, načrt