Potem ko mi je v zelo povišanih tonih povedala, da ne bo naredila, kar zahtevam od nje, in sem še kar vztrajala, da bo tako, kot bom rekla jaz, je kar naenkrat planila v jok. Sedela je na spodnji stopnici in hlipala, kot bi jo dajali iz kože. Zbegano sem stala pred njo, ne vedoč, kaj je sprožilo ta napad joka, saj sva se vendar v najini desetletni skupni zgodovini tako sporekli že vsaj kakšnih stokrat. Da res nima razloga za jok, sem ji prigovarjala, pa je to sprožilo še hujši potok solz. Poskusila sem omiliti situacijo z monologom o tem, kako je nekatere stvari pač treba narediti, pa četudi nam to niti malo ne diši, pa da tudi meni kakšenkrat kaj ni všeč, a moram vseeno ravnati, kot je prav. Seveda ni nič ni pomagalo, hlipala je še naprej, in ko se je le malo pomirila, se je obrnila k meni in mi skozi solze rekla: »Razočarana sem nad teboj.«
Tukaj mi je ušel droben nasmeh, a sem se hitro zbrala in poskusila izvedeti, kaj takega sem naredila, da sem izgubila zaupanje svoje gospodične. Ni me osrečila s tem podatkom, ker jo je spet zalil potok solz in se je obrnila stran.
»Koliko je stara?« me je vprašal prijatelj, ko sem mu pripovedovala o tem nenavadnem dogodku, in sem mu povedala, da deset in pol. »To je šele začetek,« me je poučil, in si kar mislim, da ve, kaj govori, ker ima doma tri malo starejše primerke od naše in je zato že marsikaj doživel.
Kar malce me plaši, ko mi prijatelji govorijo o tem, kako so se njihovi tako rekoč vzorni otroci zaradi igre hormonov dobesedno čez noč spremenili iz angelčkov v prave hudičke. Zadnjič mi je razlagala znanka o svojem sinu, vljudnem, prijaznem, vedoželjnem fantu, vedno pripravljenem na sodelovanje z njo. »Prav ponosna sem bila nanj,« mi je pripovedovala, »vse je hotel vedeti, povsod iti z menoj, o vsem sva se lahko pogovorila in prepričana sem bila, da prav nič ne more iti narobe.« Pa se je nekega lepega dne ta prijazni in družabni fant začel zapirati v svojo sobo. Računalnik je kar naenkrat postal njegov najboljši prijatelj, do pogovorov z mamo mu ni bilo več. Kar naravnost ji je povedal, da bo šolske obveznosti opravil s kar najmanj napora in da ga šola ne zanima več niti malo. V bistvu ga ta trenutek zanima bore malo, razen on sam in še to le v povezavi z računalnikom.
»Sploh ga ne prepoznam več,« mi je potarnala, »najprej je nesramen do mene, včasih še celo agresiven, potem pa se pride čez nekaj ur stiskat k meni v posteljo. Sploh ne vem, kako naj se obnašam do njega.«
Naj se je ta moja znanka še tako trudila ponovno vzpostaviti stik s sinom, ni in ni šlo, in če mu je kaj rekla na to temo, jo je poslal na posvet k psihiatru, da bo videla, da vse to, kar se dogaja med njima, ni nič nenavadnega, ampak nekaj, kar se pač zgodi. Sploh pa ni čuden on, ampak ona, ker ne uvidi, da ni več njen mali fant.
A se ni vdala in ga pustila za zaprtimi vrati njegove sobe, ker se je preveč bala, da bi ji dokončno ušel. Začela je iskati pomoč, a je potem, ko je temeljito prebrskala splet, ugotovila, da je tam cel kup strani s številkami in naslovi za pomoč razrvanim najstnikom in skoraj nobene, ki bi ponujala pomoč prav tako razvrvanim staršem. So nasveti o tem, kako ravnati, da boš lažje razumel pubertetnika, kako pomagati sebi, da ne znoriš v tisti poplavi hormonskih izbruhov svojega otroka, pa menda ne. Da se počuti povsem nebogljeno, mi je razkrila, in da si ni niti v sanjah mislila, da se bo njen zlati sin pred njenimi očmi spremenil v tujca. In da bodo vsi strokovnjaki želeli pomagati otroku, ne pa tudi njej.
Po vztrajnem iskanju ji je le uspelo najti strokovnjakinjo, ki je bila pripravljena ponuditi pomoč tudi njej, ne samo njenemu sinu. »Zakaj želite k meni?« jo je vprašala, ko jo je poklicala. »Ker bi spet rada imela stik s svojim sinom,« ji je odgovorila. »Sem vesela vašega odgovora,« ji je rekla strokovnjakinja, »večina staršev namreč želi k meni zato, da bi otrok popravil ocene v šoli. Takim rečem ne, ker ne prihajajo s pravim motivom.«
To, da je lahko nekomu povedala, kako nemočno se počuti ob svojem otroku, da je lahko priznala, da sama ne glede na izkušnje ne zna in ne zmore naprej, je moji znanki dalo novo moč za znosnejše sobivanje z otrokom. Ja, tudi starši kdaj potrebujemo pomoč. Zase. Ne za otroka.

Vir: Jana
Značke: puberteta, hormoni, jeza, tujec