Do začetka baleta je bilo samo še osem minut. Midve pa sva bili še vedno doma. Pred odhodom je imela naša hči nenormalno veliko opravkov, od urejanja las do odločanja o tem, katere nogavice naj natakne nase. Z možem sva jo priganjala vsaj kakšnih petnajst minut, ji dopovedovala, da bo zamudila, pa ni pomagalo prav nič, zabrusila nama je le, da jo bodo že počakali.
Sedem minut pred začetkom sva le stali na vrhu stopnic, a to še ni pomenilo zmage. Do avta naju je ločilo še natančno sto deset preprek. Sto deset stopnic, ki se jih je naša princesa lotila prav počasi. Na vsaki tretji se je ustavila, da bi mi sporočila kaj zanjo sila pomembnega, šla potem malo naprej, pa se spet spomnila kakšne nujne zadeve. Tam v drugem nadstropju sem bila že hudo živčna, a sem vedela, da ne bo prav nič pomagalo, če se bom jezila, da moram ostati mirna in zbrana, drugače se bo spet vnel prepir.
Po petih minutah sva se le privlekli do pritličja in pomislila sem, da sem rešena. Pa ni bilo tako, ker se je odločila, da se bo sprehodila še po nizki betonski ograji. Tukaj so mi živci dokončno popustili. Zatulila sem nanjo, naj se takoj spravi dol, ker se bova v nasprotnem primeru vrnili domov. Zgodilo se ni nič. Kot bi govorila steni. Zatulila sem še enkrat, tokrat še malo glasneje, pa se spet ni zgodilo nič. Mala je še naprej mirno korakala po ograji. Poleg tega, da sva bili hudo pozni, bi kaj lahko tudi padla s tiste ne prav nizke ograje, zatorej sem zatulila še enkrat in jo opozorila na nevarnost. A se je zdelo, da zanjo ne obstajam.
Prijela sem jo za roko, da bi pritegnila njeno pozornost, še enkrat ponovila svojo zahtevo in takrat je le dala znak, da sliši, kaj ji govorim. »Pa kaj je!« se je zadrla name, da mi je pri priči narasel pritisk. Razložila sem ji, da ne dovolim, da se z menoj pogovarja v tako povišanih tonih, zahtevala, da se mi opraviči za nesramnost, in ji zagrozila, da se bova v nasprotnem primeru vrnili domov.
Da bi lažje dojela, o čem teče beseda, sem ji dala preprost primer: »Oprosti, mami,« sem rekla, a je gledala nekam v strop in ji še na misel ni prišlo, da bi se mi opravičila. Vztrajala sem, ji še kakšne trikrat besede položila v usta, a je ostala neomajna, mimo mene je gledala v strop. Ko je na neki točki le dojela, da je vrag odnesel šalo in da bova res šli nazaj domov, je dahnila proti meni: »Sorry.« In je oči nevarno obrnila proti stropu. »Oprosti, mami,« sem vztrajala, in je na to še enkrat rekla sorry. »Oprosti, mami,« sem spet poskusila, prepričana, da jo odvlečem nazaj gor, če ne bo ravnala, kot je prav.
»Pa saj je sorry isto kot oprosti. A ne veš?« me je zabila nazaj, da sem se morala obrniti proč, ker sem mislila, da me bo pobralo od smeha. To je samo ena od prigod zadnjih mesecev, ki dokazujejo, da naša junakinja nezadržno koraka proti puberteti. Ugovarjanju, pregovarjanju, ocenjevanju, izsiljevanju in kar je še teh nevšečnosti, povezanih s prihajajočo puberteto, kar ni videti konca.
Po svoje me veselijo ta njena jezikavost in ti njeni bolj ali manj duhoviti dovtipi, še celo bolj zoprni izpadi so mi všeč, ker mi dajejo vedeti, da se kljub svojemu downu dokaj normalno razvija. Je pa sila naporna ta reč, imenovana puberteta, in me kar malo skrbi, kako bova (predvsem) midve zvozili to reč, glede na to, da sva bili že doslej precej vročekrvni druga do druge.
Da se nam zadnje čase ne dogaja nič več in nič manj kot večini naših prijateljev in znancev s približno enako starimi otroki, mi je jasno, a sem bila kljub temu strašno vesela elektronskega pisma Hanine razredničarke, v njem nas je opozorila na težavno obdobje, ki je pred nami. Takole nam je napisala: »V razredu je dobro, se pa čuti vpliv prihajajoče pomladi in malo že ’smrdi’ po prihajajočih pubertetnih izpadih. Recept za zaščito: Ko bruha iz njih jeza in jezikavost - odprite dežnik in počakajte, da nevihta mine! Pa nikar napadov ne jemljite osebno! Puberteta je pač čas, ko se vsi starši (brez izjeme) spremenimo v bedake. Razlika je le v velikosti, eni v večje, drugi v malo manjše.«
In tako zdaj z možem čakava, v katero skupino naju bo razvrstila najina hči.

Vir: Jana
Značke: puberteta, downov sindrom, jeza, razvoj, otrok