»Mami, kuhinja je ful umazana,« je ugotovila moja skorajda najstnica nekaj sekund po tem, ko je prisopihala po stopnicah, sezula čevlje in se zakadila v kuhinjo pogledat, kaj bo dobrega za kosilo. »Pa saj ni tako zelo hudo,« sem jo skušala pomiriti, čeprav sem natančno vedela, o čem govori, in sem bila tudi sama čisto nesrečna zaradi nereda, ki je vladal tam. Ko končam s kuho, je moja kuhinja običajno namreč tako rekoč čista.
Ampak to pot res ni šlo drugače, delala sem pet stvari naenkrat, pisala, urednikovala, pospravljala stanovanje, urejala stvari po telefonu, pa še kuhala za povrh. Da je to malo preveč za enega človeka, sem skušala dopovedati svoji hčeri, pa ji razlaga ni bila niti malo všeč. Da ne morem pustiti takega nereda, me je poučila, in šla v svoj kotiček počivat, ker jo je šola kar precej utrudila, je še dodala.
Naslednji dan se je zgodba ponovila. Spet so jo v kuhinji pričakali umazani lonci, razsuta sol na kuhalni plošči, pa v umivalniku koščki solate … »Uspela sem samo skuhati, za pospravljanje pa mi je zmanjkalo časa,« sem opravičujoče skomignila z rameni, pa je razumevajoče rekla, da je že dobro.
Pobrala sem se nazaj za računalnik in pozabila nanjo ter na tisti nered, ki ga na koncu tako in tako vedno pospravim sama. Iz kuhinje se je slišalo neko neznano ropotanje, a nisem imela časa, da bi se kaj preveč ubadala z njim. Potem pa je v nekem trenutku le postalo malo preveč moteče in sem jo vprašala, kaj počne. »Nič, nič,« mi je odgovorila, »ne hodi v kuhinjo, ker ti pripravljam presenečenje.«
Torej sem se še naprej družila z delom. »Lahko prideš,« je naznanila malo kasneje in me je kar odneslo s stola. In kaj sem videla? Pospravljeno kuhinjo. »Ne moremo živeti v taki svinjariji,« mi je povedala mala, in se mi je zdelo, kot da slišim svoj odmev. Vsak dan ji namreč vsaj desetkrat povem, da za seboj pospravljamo zato, da se v svojem domu počutimo prijetno. Kakšenkrat kakšno njeno stvar že primem v roke, da bi jo pospravila za njo, pa jo potem položim natanko tja, kjer sem jo našla, upajoč, bo sama dojela razliko med nepospravljenim in pospravljenim stanovanjem. Doslej se mi je vedno zdelo, da nisem prav zelo uspešna, in nekje vmes med tem mučnim izobraževanjem me je že močno imelo, da bi vse skupaj poslala k hudiču.
Da pa moje teženje, kot mala pravi mojemu gospodinjskemu usmerjanju, le ni povsem brez učinka, sem ugotovila nekega dne, ko sem, tik preden je Hana prišla iz šole, uspela stanovanje vsaj za silo spraviti v red. Mala je samo stopila skozi vrata, bežno pogledala po prostoru in rekla: »Kako si pa danes lepo pospravila. Lepo je. Si pospravila zato, da se bomo imeli lepo, a ne?«
Kompliment sem dobila tudi naslednji dan, pa še naslednjega, in potem sem ugotovila, da se je izobraževanje o higienskem minimumu vseeno izplačalo in da je moj otrok dojel, kaj pomeni kultura bivanja. Da to niso luksuzno pohištvo, čiste linije in svetleč se parket, ampak bivališče, takšno, kakršno pač je, a urejeno in snažno. Ravno prav razmetano, da se človek v njem ne počuti kot v razstavnem salonu, in ravno prav pospravljeno, da se rad vrne domov in se med svojimi stvarmi počuti prijetno.
Potem ko sva si prišli na jasno s tem, da je lepo živeti v urejenem okolju, sva naredili še korak dlje. Mala je prešla od pohval k dejanjem. K pospravljanju. Na začetku, ko sva se lotili dela, ni kazalo na kakšen prav poseben uspeh. Čisto pri vsaki stvari je cvilila, da je to zanjo pretežko. Pogosto sem bila v skušnjavi, da bi stvar postorila namesto nje, a sem vseeno vztrajala - in s tem sprožila val slabe volje -, da zmore, in je na koncu ob obilni vzpodbudi le dojela, da je res vsemu kos. Da zna super pomiti tla v stanovanju, in to tako, da je cunja ves čas pred njo in ne uničuje sproti svojega dela. Da zanjo ni več problem temeljito posesati stanovanje, in to že v prvem poskusu, ker sicer sledijo ponovitve. Da ni prav nič težko sleči posteljnino in jo dati v pralni stroj. Da pri desetih lahko tudi sama veliko naredi za to, da je doma prijetno. Čeprav ji to, da odrašča in da to s seboj prinaša tudi odgovornost in obveznosti, seveda ni niti malo všeč.

Vir: Jana
Značke: pospravljanje, stanovanje, sesanje