»Poslušaj to tišino,« mi je rekel mož, ko sva zvečer obnemogla obsedela za mizo. Hana je po dolgotrajnem pregovarjanju le zaspala in v stanovanju je zavladal mir. Ura je bila malo manj kot deset zvečer. Kar sedela sva tam za mizo, zatopljena vsak v svoje misli ter sem in tja naredila požirek. Drug drugemu nisva namenila besede, pa ne zato, ker si ne bi imela kaj povedati, ampak zato, ker nama je obema prijala tišina. Molče sva delala obračun preteklega, precej napornega dne.
Tišina je trajala kakšnih petnajst minut in ni bila prav nič mučna, še celo nasprotno, oba sva jo sprejela kot darilo. Kako zelo se je po vsem tistem hitenju čez dan prileglo poslušati tiktakanje ure v dnevni sobi. In kako zanimivo je bilo prisluhniti Hani, ki je v spanju globoko zajela zrak, nekaj zamrmrala in nato spet utonila v spanec. Loviti zvoke, ki so se prebijali v stanovanje z ulice. Težko verjameš, kaj vse slišiš, če poslušaš tišino.
»Bi mogoče raje poslušala glasbo?« me je vprašal mož, potem ko se mu je najbrž zazdelo, da to stanje brez zvokov traja že predolgo. Sem mu odgovorila, da ne bi, pa saj je to tudi pričakoval, ker ve, da sem tudi sicer velika ljubiteljica tišine. Da vse dopoldne, ko delam doma, ne vključim radia ali televizije, da si ne predvajam nobene glasbe ali kako drugače poskrbim za hrup v svoji bližini. V tistem stanju brez zvokov sama pri sebi premlevam kakšne stvari, tudi čisto navadne bedarije, se prepiram s seboj, pa tudi s kom drugim, se mirim, prijateljujem, razmišljam, žalujem …
Tega, da se da živeti tudi brez nenehnega hrupa okoli sebe, se je malce nalezla tudi naša hči in naj priznam, da me je zadnjič kar malo zaskrbelo, ko me je pri vsaki drugi pesmi, ki so jo predvajali na radiu, vprašala, ali jo poje Tina Maze. Enkrat v avtomobilu sva namreč ujeli njeno pesem, in ker ima mala tako malo stika z radijskimi programi, se ji je tista pesem pač zacementirala v spomin. Tudi sicer je pri nas doma bolj kot ne mir, tako da je imela Hana hude težave, ko je prišla prvič v šolo in se soočila s hrupom, ki vlada tam. Kar nekaj tednov je hodila z rokami na ušesih, da me je že pošteno skrbelo, kako bomo speljali to zadevo. Na začetku sem jo še skušala prepričati, da le ni tako hudo, kot se ji zdi, potem pa sem šla enkrat ponjo v šolo in se mi je kar zvrtelo od tiste množice zvokov.
»Dobrodošla v realnem življenju,« mi je takrat rekla prijateljica, mati dveh malce starejših otrok, »takšen hrup vlada v belem svetu, in prej ko se ga bo mala navadila, bolje bo.« In se je res malce prilagodila, čeprav jo še velikokrat najdem z rokami na ušesih.
Da je tišina za človeka sila pomembna, ker lahko le tako ponovno vzpostavi stik s seboj, je leta 2009 skušal z zanimivim eksperimentom dokazati pater Christopher Jamison. Pet odraslih ljudi, živečih v mestu, je povabil, naj se na idiličnem podeželju severnega Walesa soočijo s tišino. Pet uspešnih ljudi, nenehno razpetih med tisoč obveznosti in družino, je moralo osem dni preživeti v popolni tišini. Samo vsak večer je imel vsak od njih na voljo pol ure za pogovor z mentorjem, njemu je lahko povedal, kakšne misli in čustva so ga obdajali čez dan.
Dogajalo pa se jim je tole: že opoldne prvega dne so čisto vsi doživeli neke vrste napad panike. Ni bilo telefonov, televizije, spleta, opravkov, obveznosti, še celo najbližjih ne, samo tišina. Poročali so, da so čutili tesnobo in kljub tišini naokoli v glavi slišali strašen hrup. »Počutim se ranljivo in občutljivo tako sama s seboj. Nobenih besed ni okoli mene, s katerimi bi se lahko branila,« je povedala ena od njih. Drugi pa: »Najprej sem mislil, da me je strah tišine. Potem sem ugotovil, da ni tišina tista, ki bi me je moralo biti strah. Strah je bil ves čas v meni.«
Vseh pet je preživelo izkušnjo, na koncu so bili še celo hvaležni zanjo, a je po vrnitvi v realno življenje samo eni udeleženki tega zanimivega poskusa uspelo vsak dan najti pol ure za tišino, druge so vsakdanje obveznosti spet posrkale vase. »Zdi se mi, da v teh časih vlada epidemija hitenja. Ljudje morajo biti ves čas v pogonu, če niso, se jim zdi, da nekaj ni v redu z njimi, ker tako živijo vsi,« je rezultate komentiral pater. In je imel še kako prav.

Vir: Jana
Značke: pater, tišina, Christopher Jamison,Tina Maze