»Meni se bo utrgalo,« sem možu napisala dan po tem, ko sem se vselila v bolniško sobo. »Saj boš preživela,« mi je sporočil nazaj in sem mu odgovorila, da ne vem, ali bom, ker me samota dobesedno ubija. Prepričeval me je, da mi prav nič ne manjka, da imam celo sobo povsem zase in mi še televizije ni treba deliti, pa da je v tistih treh torbah, ki sem jih vzela s seboj, zagotovo toliko stvari, da lahko povsem brez težav preživim vsaj en teden.
Vse to je bilo sicer res, moje knjige, revije, računalnik, sladkarije in slani prigrizki so se bohotili povsod, kamor ti je zatavalo oko, a mi je kljub temu nekaj manjkalo - človeška bližina. Rdeča tabla z napisom izolacija je preprečevala vstop nepooblaščenim ter spuščala v mojo bližino le moža in medicinsko osebje.
Najprej sem še mislila, da je to le hec, pa da so tisto tablo obesili na vrata, ker tam pač mora nekaj viseti, a sem precej hitro dojela, da zadeva ni niti malo smešna, da zlobni virusi res sejejo strah in trepet ter se bom tistih nekaj dni, ki naj bi jih preživela v bolnišnici, morala znajti sama s seboj. Kajti rdeča tabla na zunanji strani vrat je omejevala promet tudi v nasprotno smer. Dovoljevala mi je le sprehod do avtomata s kavo, osvežilnimi napitki, sendviči in sladkarijami. Moj svet se je naenkrat skrčil na nekaj kvadratnih metrov.
Prvi dan je še kar šlo, ker sem si s seboj prinesla toliko dela, da nisem imela časa razmišljati o tem, kako je tam zunaj v belem svetu. Tudi naslednji dopoldne sem bila še zaposlena, potem pa sem enkrat proti poznemu popoldnevu opravila vse, kar sem se namenila storiti, in sem šele prav dojela, kaj se mi je zgodilo.
Mogoče se tam zunaj, v prijetnem okolju doma, to, da si zaprt v sobi z lastno kopalnico, televizorjem, računalnikom in drugo kramo sploh ne zdi tako zelo strašno, meni pa se je zdelo naravnost grozno. Da smo ljudje resnično družabna bitja, sem spoznala tistikrat, četudi se tega ne zavedamo, pa da je hudirjevo težko biti ves dan tiho.
Pravzaprav me je na to, da smo ljudje narejeni tako, da se moramo družiti, opozoril mož, in sicer potem, ko sem mu potožila, da se mi zdi strašno čudno, da tako težko prenašam samoto, ko pa sem doma tako zelo rada sama. »Ja,« je rekel, »ampak, kadar si zaželiš iti med ljudi, se oblečeš in greš.« Tista samota je torej prostovoljna izbira, se mi je posvetilo, in jo zato sprejemam z veseljem.
S to bolnišnično, tako rekoč vsiljeno, pa se nisva ravno dobro razumeli. V tem času, ko sva se družili, sem pojedla toliko čokolade, kot je nisem pojedla v vsem prejšnjem letu, pohrustala sem tudi vse bobi palčke, čipse, arašide, piškote in sadje, ki sem jih prinesla s seboj, pridno sem pospravila tudi vse tri bolnišnične obroke in vse to, kar sem zbasala vase, zalila z litri kave iz avtomata. Privoščila sem si še kokakolo, bolj kot zaradi žeje zato, da sem imela razlog za sprehod do avtomata.
Prebrala sem vse revije, ki sem jih imela s seboj, se ob tem spraševala, zakaj ne morem brati ure in ure, ko pa sicer nenehno stokam, da mi zmanjkuje časa za branje, in Hani sem po spletu uspela kupiti dve oblekici za poletje. Pogovorila sem se z vsemi medicinskimi sestrami, ki so imele opraviti z menoj, z možem klepetala po skypu … Pa je bila ura šele štiri popoldne. Čas je v tistih razmerah dobil nove dimenzije.
Po treh dneh me je v tej sicer simpatični sobi zamenjal mož. In mi konec dneva sporočil, da se mu bo utrgalo od bolnišničnega razpoložženja in osamljenosti. Mislim, da je šele takrat dobro razumel, zakaj sem bila v preteklih dneh tako sitna.
Jaz pa sem prvi dan doma zgolj spala, čeprav bi človek rekel, da v bolnišnici nisem imela prav zelo veliko dela, razen skrbi za bolnega otroka. Čisto ves dan sem porabila za to, da sem se ponovno spravila v normalno stanje. A ko sem se naslednji večer spet odpravila na bolnišnično tlako, zamenjat moža, ki je zbolel, sem bila kot nova. Pripravljena na soočenje s samoto. Seveda v izolaciji nisem nič bolj uživala kot prvikrat, a je bilo vse skupaj vseeno lažje. To pot sem se pripravila na to, kar me čaka v tisti sobi, čustveno in materialno. Saj ni bilo prav nič drugače, kot je sicer v življenju - v glavi se je treba naravnati na pozitivne frekvence, pa gre.

Vir: Jana
Značke: samota, bolnišnica, izolacija